Mathias Cormann ni tak tip zanikovalca, kot smo jih do sedaj objavljali (razen ene izjeme), ker ni akademik oz. vrhunski raziskovalec. Vsekakor pa je pomembna osebnost in po svoje indicira, kakšna sta položaj in moč vernikov primarne človekove odgovornosti toplogrednega ogrevanja v krogih, ki morajo odločati na osnovi realnih številk.
Mathias Corman se je rodil v Belgiji in prvi dve desetletji življenja ni znal besede angleško. Kljub tej okoliščoini je vseeno uspel postati finančni minister Avstralije. In sedaj je postal še generalni sekretar OECD. Kljub ostremu nasprotovanju različnih okoljevarstvenih skupin. Zaradi njegovega nasprotovana davku na izpuste CO2 v Avstraliji in podpori predlogom za ukinitev vsakovrstnih podnebnih teles.
Biti podnebno ambiciozen in to preko preko meja možnega in za vsako ceno, ni več nujni pogoj za prevzemanje najodgovorjenjših položajev. Kar položaj generalnega sekretarja OECD vsekakor je. Lahko bi sicer rekli “En Cormann še ne prinese pomladi” in/al tisto Churchillovo (kar je rekel po britanski zmagi pri Al Alemainu): “Now this is not the end. It is not even the beginning of the end. But it is, perhaps, the end of the beginning.”
Ali v prostem prevodu. “To sedaj ni konec. Ni niti začetek konca. Morda pa je konec začetka!“