Borut Bohanec
Poklicno sem se vrsto let ukvarjal s sodobnimi biotehnološkimi metodami žlahtnjenja rastlin. Najperspektivnejši del – uporaba genskega inženiringa, za kreiranje tako imenovanih GSO sort, je v tem času vzniknila in hkrati, vsaj na kontinentu kjer živimo, tudi potonila v globok spanec. Zdelo se mi je prav, da o tem obveščam javnost, kar menim da mi je tudi do neke mere uspelo. Na tej poti se je v vse nas, ki smo kaj pozitivnega napisali o sodobnih metodah žlahtnjenja rastlin, zaganjal pisan skupek »nasprotnikov«, med najglasnejšimi so bili največkrat samooklicani okoljevarstveniki, svoj interes pa so kmalu pokazali tudi prodajalci »ekološke« hrane in seveda politiki. To je bil razlog, da sem, hote ali nehote, spoznaval realnost navzven domnevno zelenih gibanj in njihov uničujoč vpliv na politiko držav. Z leti je bilo tematik, ki so jih vodili s skupnim predznakom šibke znanstvene utemeljenosti, vse več. Če omenim le Greenpeace. Njihove kampanje so se prilagajale odzivu, nikoli pa niso priznali lastnih napak. Podrobneje tule.
Zanimiv je pojav odpadnikov nekoč zelenih gibanj. Med bolj znanimi se je s pepelom obilno posul Anglež Mark Lynas, ki se zdaj sramuje sodelovanja v akcijah uničevanja poskusnih objektov in polj ter odločno zastavlja svojo besedo v korist sodobnih tehnologij. Tako jedrskih elektrarn kot v zadnjih letih še posebej GSO tehnologije. Posebne vrste »odpadnik« je Bjorn Lomborg, o čigar knjigi »Skeptični okoljevarstvenik« sem svojčas zapisal svoje mnenje za Radio Slovenija 3. Lomborg ne postavlja človekovega vodilnega vpliva na klimatske spremembe pod vprašaj, pač pa se posveča utemeljevanju, zakaj se je potrebno podnebnim spremembam raje prilagoditi kot pa vlagati enormna sredstva v nedelujoče rešitve.
Menim da ne zgrešim mnogo če rečem, da je v svetovnem merilu najbolj znan “odpadnik” zelenih gibanj dr. Patrick Moore. Leta 1971 je sodeloval pri ustanovitvi danes predvsem v Evropi glasnega Greenpeace-a, kot udeleženec protijedrskih testiranj, zaščitnik kitov in vodja številnih drugih akcij. Z Greenpeaceom se je, potem ko je 15 let deloval kot področni direktor razšel leta 1986, ker je ocenil da njihova dejanja – denimo nasprotovanje uporabi klora v vodovodih in drugje – niso dejanja okoljevarstva temveč poceni nabiranje popularnosti brez znanstvene osnove. Očital jim je taktiko zastraševanja in dezinformiranja, in menil da so »opustili znanost in logiko v korist emocij in senzacionalizma«. O tem je napisal knjigo (2011) Izpovedi odpadnika Greenpeace: Nastanek smiselnega okoljevarstvenika. Kaže še omeniti, da je bil v svoji druščini edini z znanstveno izobrazbo.
Dr. Patrick Moore je pravkar izdal novo knjigo z naslovom Lažne nevidne katastrofe in grožnje s pogubo. Podobno kot je pri nas leta 2012 mag. Mišo Alkalaj izdal knjigo Zelene laži, tokrat Moore objavlja zbirko javnosti pogosto serviranih groženj, katerih skupna značilnost je po njegovo ta, da so očem nevidne ali močno oddaljene. Izpostavil jih je enajst, nekatere so bolj, druge manj znane. Gre torej za tematike, ki jih pogosto vidimo v medijih, a jih osebno ne moremo preveriti. Poskusimo njegov pogled v tem sestavku kratko osvetliti.
Prične z, kot pravi, lažjimi temami. Kot prvo najdemo oceno resničnosti medijskih trditev, da mogočna afriška drevesa baobabi umirajo. To naj bi mediji pripisovali človekovim izpustom CO2 in klimatskim spremembam. Pojasni da so baobabi močno razširjeni po večini Afrike ter da so objavljene slike neolistanih dreves najverjetneje drevesa, slikana v času, ko listje pač vsako leto odvržejo. Mnogi namreč ne vedo, da je tudi v tropskih krajih mnogo drevesnih vrst listopadnih.
Sledi poglavje o beljenju velikega koralnega grebena, o katerem so številni mediji obsežno poročali v luči skorajšnjega odmrtja. Pravzaprav – pravi – že sam izraz, beljenje, zavaja. Z beljenjem si predstavljamo učinek kot ga denimo povzroči čistilo natrijev hipoklorit in zato smatramo, da so obeljene korale mrtve. Omeni da znanstveniki povsem dobro vedo, da si po beljenju (bel je apnenec iz katerega so sestavljene) korale mnogokrat opomorejo, torej znova naselijo fitoplankton. Moore objavlja naslove alarmnih člankov vodilnih medijev, ki leta 2017 najavljajo skorajšnji konec koralnega grebena, ter naslove člankov leto kasneje, ki navajajo nasprotno. Moore podrobno razloži, čemu ni mogoče, da bi organizmi, ki so preživeli že mnogo večje spremembe okolja sedaj zaradi malih razlik propadli. Podobno navede da prav najtoplejša morja tudi vodijo po številu in raznolikosti vrst morskega življa in ne obratno, kot se večkrat navaja. Ob koncu poglavja se ne izogne sagi, ki je sledila odpustitvi dr. Petra Reeda z Avstralske univerze, ker je omenjenim trditvam o skorajšnjem propadu koral nasprotoval. Zgodbo najdete tule.
Najobsežnejše je tretje poglavje z naslovom Klima strahu in krivde, v katerem govori o svojem pogledu na klimatske spremembe. Uvodoma sicer našteva še devetnajst drugih »nevidnih« strahov, a se v tem poglavju omeji na vpliv ogljikovega dioksida in njegove učinke na zemlji. Precejšen del poglavja je posvečen zgodovinskim nihanjem temperature ter vsebnostim CO2. V sliki 14 poudari zgodovinska nihanja tega plina in še posebej njegovo enakomerno upadanje (slika 15) v zadnjih 150 milijonih letih. Le malo ljudi namreč ve, da smo bili v zadnji ledeni dobi na nivoju 180 ppm CO2, kar je zelo blizu meje preživetja rastlin. Te namreč pod 150 ppm ne preživijo. Pojasni, da nam sedanji nivo 415 ppm, povečan z 280 ppm v »predindustrijski dobi«, lahko tudi močno koristi. Sprašuje se o nikoli odgovorjenem vprašanju, čemu si pravzaprav postavljamo mejo 280 ppm kot zaželeni cilj, ko pa je jasno da je življenje na zemlji v davnini prav dobro potekalo tudi pri 4000 ppm? V nadaljevanju podrobneje pojasni, kam je tekom epoh pravzaprav poniknil že skoraj ves CO2, in čemu bi nas to moralo skrbeti. V nadaljevanju opisuje svoj pogled na toplogredne pline in še posebej na vlogo oblakov. Pravi da ne kaže spregledati možnosti, da toplejše ozračje povzroči več vlage v zraku, zato se tvori več oblakov, kar zveča refleksijo v vesolje in s tem ohlajuje planet.
S kmetijskega vidika navaja znane podatke o tem, da zvišan CO2 ozelenjuje planet ter viša pridelke poljščin. Pravi takole »Tudi če sprejmemo navedbe, da je CO2 odgovoren za večino segrevanja, ki se je zgodilo v zadnjih 170 letih … ima zvišanje CO2 pozitiven in ne negativen vpliv na rast poljščin, dreves in mnogih naravnih rastlin. Navede tudi odziv iz revije New Scientist, češ naj bomo previdni pri hvaljenju višjih pridelkov, saj bodo zato pridelki imeli nižje vsebnosti mikronutrientov in razloži, čemu to ne bo ovira.
S področja klimatologije navede več znanih in manj znanih neskladij med uradnim prikazom stanja in vzrokov z drugače mislečimi znanstveniki. Sprašuje se, kako recimo razložiti podatke iz prejšnje medledene dobe imenovane Eemian. Namreč gladina morij je bila tedaj pet do osem metrov višja kot danes, temperatura pa 2-4 oC višja kot danes in to ob isti višini CO2 (280 ppm) kot denimo leta 1750. Če ni bil CO2, kaj je potem segrevalo ozračje. Podobno navaja vire, ki omenjajo povsem drugačno sliko Sahare za časa klimatskega optimuma, 4000 letnega obdobja ki je sledilo razledenitvi na začetku holocena (naše medledene dobe). Kot kaže je bila Sahara zelena in obljudena, v vsem tem obdobju pa je bil CO2 nizek. Poglavje vključuje še druge novejše navedbe, ki jih bomo tu zaradi omejenega prostora izpustili.
Četrto poglavje o ogroženosti severnih medvedov je krajše in morda bolj poznano. Severnim medvedom seveda ne grozi izumrtje, nasprotno vedno več jih je, ker jih inuiti ne smejo več loviti. Podobno kot pri koralah ne pozabi na dr. Susan Crockford, ki so jo odpustili z univerze prav zaradi nasprotovanja tezi o njihovi ogroženosti.
Peto poglavje, ki bi ga moral prebrati vsak naravoslovec, pa ima naslov »Milijonu vrst zaradi klimatskih sprememb že kmalu grozi izumrtje«. Uvodoma namreč pojasni, na kako trdni osnovi sploh je naše vedenje o številu vrst na planetu zemlja. Registriranih je namreč okoli 1,74 milijona vrst, ki smo jih uspeli identificirati, milijon od tega so insekti. Moore pojasnjuje, kako je prišlo do navedbe, da na svetu ne živi le 1,74 ampak kar 8,7 milijona vrst, od katerih naj bi jih zdaj bilo ogroženih milijon. Avtorstvo te trditve pripisuje mednarodnemu telesu IPBES in vodilnemu avtorju dr. Andy Purvisu, ki na svoji strani tudi navaja po 10 tisoč vpisov novih vrst na leto, kar se ne sklada z zabeleženim vpisom 226 vrst za leto 2018. Moore seveda navede primere, ko so v antiki ali bolj nedavno, ljudje dejansko zakrivili izumrtje določenih vrst zlasti velikih živali. Nekatere zaradi lova druge z vnosom tam prej neživečih vrst. Na sliki 48 jasno prikaže, da se izumiranje vrst med leti 1870 in 2009 dejansko zmanjšuje, najvišje številke pa se gibljejo okoli nekaj ducatov izumrtij na desetletje. Naracija o množičnem izumrtju vrst, zaključuje Moore, je zavajanje osnovano ne nepreverljivi osnovi z namenom prestrašiti prebivalstvo.
Poglavje šest oporeka obstoju ogromnih plavajočih otokov smeti v Tihem oceanu. Mediji so namreč poročali o otokih smeti velikosti trikratne površine Francije. More pokaže, da gre za tipično izmišljotino, pravzaprav »paint shop« potvorba posnetkov. Pravi da je smetenje oceanov seveda problem, da pa razmere še zdaleč niso katastrofične. Prikaže da so lahko nekatere smeti celo rastišče, denimo školjk. Kot rešitev pa na sliki 67 prikaže postopek reciklaže ali sežiganja.
V poglavju sedem se posveti Gensko spremenjeni hrani. Že naslov je spodbuden. »Gensko spremenjena hrana vsebuje nekaj škodljivega. Kaj je že to?« Kot morda veste, Patrik Moore je aktivno vodil kampanjo, ki naj bi privedla do sprostitve zlatega riže. To sem recimo kratko omenil v TEDX predavanju leta 2013. V tem poglavju navede vse glavne razloge, čemu bi morali podpreti pridelavo GSO sortimenta ter navede mednarodne pozitivne ocene tega področja. Kampanjo Za zlati riž podrobno predstavi in navede, da smo po skoraj 20 letih le dočakali dovoljenje za pridelavo na Filipinih z upanjem, da se ta razširi še na ostale države, kjer je pomanjkanje vitamina A življenjskega pomena.
Osmo poglavje je Moore namenil uporabi jedrske energije kot edine realne možnosti za znižanje izpustov CO2 v ozračje. Po uvodnem delu, kjer med razlogi za pretiran strah ne pozabi omeniti tudi možnega pozitivnega vpliva malih doz sevenja (hormeze), podrobneje a s primerno perspektivo pojasni tudi tri dosedanje jedrske nesreče. Kot pozitivna primera navede lepo urejene jedrske obrate v Južni Koreji ter ruski ledolomilec, gnan z jedrskim reaktorjem.
O problematiki gozdih požarov, ki pretresajo zlasti Kalifornijo, piše v poglavju devet. Navaja številne razloge, čemu do požarov prihaja, marsikje tudi pod vplivom neprimerno vodenega naravo varstva. Navede tudi naše napačne predstave o krčenju gozdov, ko je recimo danes tako v ZDA kot Kanadi (da ne omenjamo Slovenije, op. a.) več gozdov kot leta 1900. Razloge najde v zmanjšani potrebi po lesu in, še posebej, v mnogo učinkovitejšem kmetijstvu, ki z manjših površin danes pridela mnogo več kot nekoč. Zavzema se za uporabo lesne biomase kot mnogo primernejšega vira elektrike kot so to sončne ali vetrne elektrarne ter za primerno razmerje med komercialno in nekomercialno uporabo gozdov.
Predzadnje, deseto poglavje, se nanaša na tematiko zakisanja oceanov. S tem se je kot raziskovalec že precej ukvarjal zato ne preseneča naslov: »Zakisanje oceanov: popolna izmišljotina.« Pravi, da bi bilo edino pošteno povedati sledeče: človeške emisije CO2 bi lahko povzročile majhno znižanje pH vrednosti oceanov, kar pa bi bilo daleč od zgodovinskih nivojev, pri katerih so vrste kalcifikatorjev ne le preživele, ampak celo odlično uspevale. Tu spomni na že omenjeno dejstvo, da tako nizkih koncentracij CO2 v zraku, kot smo jih imeli v zadnji ledeni dobi, še ni bilo odkar življenje na svetu obstoja. Pravi da bi bilo izjemno čudno, če se zdajšnjemu zvišanju organizmi ne bi prilagodili. Razlaga še, čemu je CO2 nujno potreben za stabilizacijo morske vode, da ne postane preveč alkalna. Tudi za to področje navaja, da so večinsko mnenje o znižanju pH z 8,2 na 8,1 od leta 1750 ne ujema z opravljenimi meritvami.
Zadnje poglavje kritizira nedavno objavo, ki smo jo videli na mreži Netflix v oddaji Naš planet in odmeva po svetu (denimo med udeleženci Davoškega foruma, op. a.). Zelo ugledni Anglež sir David Attenborough je namreč, tako Moore, lažno prikazal vzrok pomora večjega števila mrožev na obali severnega morja ter kot razlog navedel pomanjkanje kotišč zaradi klimatskih sprememb. Moore opisuje dejanske razloge za njihov pomor, to je krdelo severnih medvedov, ki so gnali mrože v prepad. (tudi avtor oddaje Attenborough je v drugem prispevku zdaj padce mrožev pripisal severnim medvedom, op. a.)
Kaj naj povemo za konec. Lepo bi bilo, če bi vsaj najglasnejši »okoljevarstveniki« in, ne nazadnje, politiki knjigo prebrali. Če menijo da se kje močno moti, je prav da to tudi argumentirano izpostavijo. Bojim pa se, da bo to še ena publikacija, ki bo Slovenijo obšla. Kot razumem izjave vplivnih posameznikov, je pri nas zdaj najprimerneje o nestrinjanju z določeno objavo molčati.
Knjigo je mogoče naročiti na naslovu.