Verjamem, da nas večina želi razumeti svet, v katerem živimo. Vsak na svoj način seveda. Sicer bi bili kot ladja, ki se ji je pokvaril motor in jo tokovi in vetrovi nosijo sem ter tja po oceanu. Želja mnogih je svet razumeti svet tudi zaradi tega, da ga lahko v nekem mikrodelčku pomagajo spreminjati in prispevati k premikanju v želeni smeri. In ta želja poganja ljudi naprej in varuje civilizacijo pred propadom. Razvoj vrst poteka s tem, da tiste, ki se hitreje in bolje odzivajo na spremembe v okolju, prerastejo tiste, ki slabše in počasneje. Zgodovina je polna takih, ki so izginile prav zato, ker si niso bile zmožne “razložiti” in razumeti sprememb okolja in se nanje prilagoditi.
Človek je seveda – kot druge vrste – vso svojo zgodovino črpal vire za svoj biološki obstoj in za razvoj iz narave. In se odzival na probleme v okolju, ki jih je, zaradi tega, sam povzročil. Osnovni tok politike do okolja je bil po pravilu vedno usmerjen v tiste probleme, ki jih je določeno okolje v nekem zgodovinskem trenutku prepoznalo kot bistvene. V starem Dubrovniku so tako dobili ene prvih komunalnih predpisov v svetu, v sodobnem svetu so okoljske katastrofe pripeljale do prve svtovne konference o okolju v Stockholmu leta 1972. V osemdesetih letih je prišlo do povezovanja okoljske, gospodarske in socialne politike. Rodil se je koncept trajnosti, ki je zasledoval cilj blaginje in ne samo izoliranih ciljev okolja, gospodarstva ali sociale. Koncept, ki je napovedoval zmanjšanje razlik v razvitosti v svetu. Seveda ni šlo samo za moralni izziv, ampak za izziv izogniti se propadu civilizacije v primeru, ko bi danes manj razviti prevzeli vzorce proizvodnje in potrošnje razvitega dela sveta. Ne samo to. Mnoge simulacije namreč pokažejo, da velike socialne razlike povzročijo manjšo inovativnost, to je, družba z večjimi socialnimi razlikami se počasneje razvija.
In potem je prišlo do točke preloma. Prišel je strah pred emisijami CO2, ki jih povzroča človek. Težki okoljski problemi so potiho izginili iz mize. S pojavom dogme o odločilnem vplivu človekovih emisij CO2 na temperaturo podnebja je politika varstva okolja vstopila v obdobje verovanja. Če malo pretiravamo, to isto velja za samo razvojno politiko. Dekarbonizacija uber alles.
Vsako drugačno razmišljanje se je odbijalo od teflonske pokrovke, ki jo najbolje ponazarja izraz »znanost je vse dorekla«. Drugače misleči so bili marginalizirani. Začelo se je igranje z osnovnimi pojmi, saj se spomnimo – globalno segrevanje, podnebne spremembe in najnovejše – podnebna kriza. Nikogar ni zanimalo, da so se začela ogromna sredstva usmerjati v jamo brez dna – boj proti antropogenim podnebnim spremambam. Okoljski problemi so postali obrobna tema. Nihče ni več posebej izpostavljal milijarde revežev, nihče ni štel milijonov lačnih otrok, ki po smetiščih iščejo hrano. Zmagala je praksa ustrahovanja s slikami sveta leta 2100. Nehal sem že šteti navedbo let, ki naj bi bila zadnja, ko je še mogoče nekaj narediti. Vsaka država na tem planetu naj bi se segrevala dvakrat hitreje od povprečja – to bi bila v normalnem življenju le slaba šala, v sedanjem svetu pa služi politiki stopnjevanja strahu. Ljudje in države so se začeli deliti, namesto na inovativne in neinovativne, na bolj ali manj ambiciozne. Namesto izziva, kako živetu v svetu z vedno spreminjajočim se podnebjem, se je začela prodajati slika sveta z nevidnim magičnim termostatom, ki ga je mogoče, po mili volji politike, nastaviti na želeno temperaturo. Menda naj bi bila najbolj primerna temperatura v času pred industrijsko revolucijo. Na tej točki ima probleme že zdrava pamet.
Nato pa se je pojavila ideja, da je potrebno svet resetirati. In ga zgraditi na novo. Po meri arhitektov, ki jih sicer nihče ni izvolil za takšen podvig. In ti arhitekti so potrebovali za dejanje resetiranj samo še sprožilec. Detonator eksploziva, ki bo zrušil današnjo razsipno družbo (delček te iste razsipnosti si revni del sveta samo želi, vsaj da izkoreninijo lakoto in nepismenost). Ta je prišel v obliki aktualne pandemije. Pandemija naj bi pokazala, da je preobrat v bolj zdravo, ekološko ozaveščeno in globalno solidarno družbo možen (in še komentar). Arhitektom ideje reseta je očitno svet v času lock-downa tako všeč, da bi ga iz prehodnega spremenili v trajnega. Z nekaj kozmetičnimi popravki seveda. Vstopili bi torej v svet nadzora kaj smemo in česa ne. Arhitektov novega sveta seveda ne moti dejstvo, da se je svet v sočenju s Corono res skoraj zaustavil. Osrečilo jih je padanje emisij CO2. Pri tem pa je CO2 nemoteno naraščal naprej in nič ni bilo videti, da bi temperatura kaj sledila temu naraščanju. Bolj kot dejstva je štela dogma.
In šele na tej točki sem si lahko pojasnil ratio globalne histerije okrog odločilne vloge antropogenih emisij CO2 pri spreminjanju podnebja. Seveda tvegam, da bom uvrščen med ljubitelje teorije zarot. Veliko bolje, kot da bi imel prav.
Zdi se mi edino smiselno, da gre za elite in njihova prizadevanja, kako vzpostaviti otipljivo ločnico do hoi polloi, umazane večine, od katere te iste elite služijo. Na primer, manjšanje družbenih razlik in razvoj tehnologije je omogočil množične letalske polete ter poceni počitnice na eksotičnih lokacijah. Kako naj elita uživa na Sejšelih, v amzonski džungli, na pobočjih Himalaje, če se lahko tja privalijo množice s ceneninimi aranžmaji? Ljudje naj bodo doma in delajo za korist modre gospodarska ter politične elite! Ki se, na primer, s privatnimi letali pripelje na letno srečnje v Davos in razmišlja o globalni sreči.
Take vzdržnosti ni mogoče zaukazati in politično preživeti. A s primerno propagando je morda mogoče večino tako prestrašiti, da si omejitve sami obesijo za vrat. In v tej točki je podnebna histerija opravila vlogo trojanskega konja. Na vrsti je reset naše civilizacije. Za srečo predvsem nekaterih.
Več o ideji velikega reseta: