Nekaj dni nazaj sem bral patetični spis eko vplivneža, ki je v velikem loncu, primernem za kuhanje vojaškega pasulja, zmešal vse – od podnebnih sprememb, trajnostnega razvoja, krožnega gospodarstva in Corona krize. Kot se danes spodobi za mislece te vrste, je našel elegantno in celostno rešitev kar za vse probleme hkrati. Povratek v predindustrijsko dobo. Tega seveda ni napisal, ampak ponujeni recept se izide samo na ta način.
Svet že nekaj časa išče neko novo ravnotežje in zgoraj opisano sodi v ta proces. Receptov za boljše življenje je toliko, kot je piscev. Lahko bi zapisal “Tresla se je gora, rodila miš”, ampak vse skupaj že dolgo ni več šala.
Je lahko hudo drago in prinaša nepovratne posledice.
Kot enostavne rešitve nam ponujajo recept za hladnejše podnebje. Prehod v brezogljično družbo v nekaj desetletjih. V eni generaciji (to je približno 30 let) naj bi odločilno znižali emisije CO2 in sočasno rešili še probleme okolja, revščine, prenaseljenosti planeta. In seveda posledice krize zaradi Corone. Zdi se, da so tarče jasne. Ampak, ali so res? Ne govorimo o malenkostih. Planet in življenje kot ga poznamo danes se bo moral v času ene generacije popolnoma spremeniti.
Pripadam flower – power generaciji, ki je dobro razumela cilj nenasilnega reševanja konfliktov. Generaciji, ki se je z dušo zapisala prizadevanjem za čistejši planet. Da skrajšam. Tarča v smislu cilja kam želimo, je bila vedno jasna. In ostajali so rezultati. Hitreje je bilo konec vojne v Vietnamu. S konferenco v Stockholmu se je začelo reševanje najtežjih problemov v okolju.
Nimam težav s tem, da se ponujajo sodobne utopije brezogljičnega raja na Zemlji in to v nekaj desetletjih. Ampak, ali je res jasno, v katero tarčo razvoja civilizacije se strelja? Je to res obvladovanje podnebja ali morda drugačna družbena ureditev? Ali kaj tretjega?
Spomnil sem se na čase služenja vojaškega roka kakšnih 40 let nazaj v Sremski Mitrovici. V galeriji vseh mogočih likov iz tega časa je bil tudi simpatični Prlek (recimo mu Peter, pravega priimka se sicer še vedno spomnim). Še vedno mi ni jasno ali je bil vrhunski igralec in velik poznavalec Švejka, ali pa je bilo res bolje, da ni imel orožja v roki. Na prvem resnem streljanaju naš Peter ni zadel niti enkrat v tarčo. Je pa njegov sosed na strelišču imel 16 zadetkov. In to pri 10 strelih. Pristojni oficir je nekaj minut tulil na Petra. Ta pa mu je popolnoma mirno in z nasmehom izjavil, da je streljal v svojo tarčo. Peter je bil nekaj dni kasneje poslan na preglede v Beograd in bil kasneje odpuščen iz vojske kot nesposoben. Če imam prav, je nabriti Prlek presneto dobro vedel katero tarčo je ciljal. In zadel jo je res vrhunsko.
Pojdimo k naši tarči iz uvodnega dela – konec emisij C02 bo tudi konec podnebne krize. Tako naj bi vsaj dorekla znanost.
Pustimo ob strani, kaj si mislimo o problemu podnebnih sprememb, saj je v tem mikromediju večina tekstov namenjena prav tej temi. V senci corona krize se nadaljuje lepotno tekmovanje v podnebni ambicioznosti. Nobena tarča ni predaleč, noben strel dovolj natančen.ni Evropska unija ne zaostaja in zaostruje podnebne cilje. Dobro, ambicioznost politikov vidno peša ko gre za cilje iz bližne sedanjosti. Poltiki pač ne bi radi odgovarjali, recimo računskemu sodišču EU ali svoje države. Med neprijetnimi vprašanji bi se lahko našla tudi takšna, kot recimo zakaj podnebni cilji niso uresničeni ali, še huje, zakaj je bilo toliko milijard investiranih v nekaj, za kar se bo morda izkazalo, da sploh ni problem. Vse skupaj bo dobilo dodaten pospešek, če se bodo potrdila kot pravila pričakovanja številnih resnih znanstvenikov o vstopu v malo ledeno dobo. In če se bo to zgodilo, bo imel planet resne probleme veliko pred letom 2100 in to zaradi mraza in ne vročine. Množično konvertitstvo današnjih podnebnih ambicioznežev ne bo nič pomagalo. Politiki pa bodo morali biti nadvse ambiciozni pri zagotavljanju energije in hrane.
V katero tarčo torej streljajo sodobni križarji proti podnebnim spremembam, ki naj bi jih povzročil človek? Če ne bi dnevno spremljali kampanje širjenja strahu zaradi segrevanja planeta, bi bil lahko odgovor sorazmerno preprost. Gre zares in politiki se trudijo rešiti problem v dobro vseh prebivalcev planeta. Vendar tako lepa razlaga pade v vodo zaradi sistematičnega izločanja in stigmatiziranja vseh, ki ne prisegajo na dogmo o usodnem vplivu človekovih emisij CO2 na podnebje (dovolj je že samo prebrati rubriko »Zanikovalci«). Brez resnih razprav se škartirajo resni pomisleki znanstvenikov in to s prodajanjem bučk, da je znanost okrog podnebnih sprememb vse dorekla. Vsaj ena tema, kjer je vse jasno in kjer so vsi dvomljivci praktično jin škodljivci. Dubito, ergo sum (dvomim, torej sem) je izgubil svojo občo veljavo vsaj na enem področju. V znanosti pač nikoli ni nič dorečenega, vedno uporabljamo le najboljše trenutno znanje, za katerega je pa vsem (vsaj znanstvenikom) jasno, da bo nekoč preseženo.
Tarčo je potrebno iskati drugje. Ne bo dovolj, da naštejemo kdo vse ima korist od ambicioznosti ko gre za boj proti podnebnim spremembam. Ampak kakšne 4 mrd. dolarjev na dan za boj proti emisijam CO2 pojasni marsikaj. Ne pa vsega…..
Mislim, da je treba kopati veliko globlje.
Do same narave razmerij med naravo in družbo. Vsa zgodovina je čas neprestanega iskanja ravnetežja med obema sistemoma. Okoljski fundamentalisti bi dejali, da je človek ves čas izkoriščal naravo in jo uničeval. Z zornega kota blaginje je človek neprestano iskal načine, kako na tem planetu živeti čim dlje in čim bolje. Kako zagotoviti čim boljše življenje svojim potomcem. Človek je vedno ukrepal, ko je prekoračil meje in se soočil s posledicami svojih ravnanj. Naučil se je, da mora poskrbeti za svoje odpadke, onesnaženo vodo in zrako. Da ni vse, kar je industrija tudi primerno za zdravje in življenje ljudi. In že samo, če si pogledamo poročila o stanju okolja iz osemdesetih let in danes vidimo, da živimo v bistveno čistejšemu okolju. Odpirajo se druga kritična razmerja. Revščina in onesnaženost okolja gresta z roko v roki. In da bi bilo potrebno za rešitev problemov okolja na planetu marsikje najprej odpraviti revščino. Optika, ki nima možnosti ker je ambicioznost v boju za brezogljično bodočnost veliko bolj sexy.
Danes vidim samo tri prave tarče. Resetirati planet in se vrniti v predindustrijski čas, ustvariti svet blaginje za manjšino ali pa iskati pot naprej k več blaginje za vse na načelih trajnostnega razvoja.
Opcija resetirati planet se je začela v zadnjem času omenjati vedno pogosteje. Priznam, da je najprej nisem vzel čisto zares. Eno je resetirati računalnik, drugo je resetirati družbo. Ampak idejo je mogoče postaviti na realna tla. Za ilustracijo je dovolj prebrati članek o začetkih podnebne prevare, ki datira iz daljnega leta 1975 in izvedeti nekaj več o razvoju ideje velikega »reseta«. Dovolim si nekaj ugibanja. Ideja velikega reseta je možna samo ob pogoju velikega strahu. Težko bi si bilo predstavljati kaj boljšega od grožnje z izginjanjem planeta v plamenih. Samo povežimo oba prej navedena vira. In rešitev naj bi bila svet, ki živi čas pred industrijsko revolucjo. Ta opcija ima resen problem. Cilje velikega reseta je mogoče brez resne alternative fosilnim gorivom doseči le na način življenja srednjeveške družbe, torej tudi takratnim standardom in pričakovano življensko dobo.Ali bodo ljudje res pripravljeni takšno opcijo sprejeti z navdušenjem? Ali pa jo bo mogoče uveljaviti samo s popolnim nadzorom nad vsakim posameznikom? Kako to gre v praksi je bilo v zgodovini že preizkušeno. Dostop do materialnih dobrin je zahteval polno soglasje z ideologijo vladajoče elite (menda je vsem jasno, da bo resetirani svet imel svoje elite). Kako je že zapisano v Mein Kampfu? “Materialna dobrobit človeštva lahko uspeva le v senci herojskih vrlin. Takoj, ko postane pimarni interes življenja, uniči samo osnovo svojega obstoja.” (Adolf Hitler: Mein Kampf, 132).
Ali je opcija ustvariti svet blaginje za manjšino res samostojna opcija, ali pa je samo prikrita tarča promotorjev velikega reseta si ne upam ugibati. Osnove za idejo takšne opcije sem dobil, ko sem na več dogodkih bil priča toku misli, ki so hitro preskočile iz sveta podnebnih sprememb na problem tektonske ločnice med tistimi, ki imajo vse (haves) in tistimi, ki nimajo nič (dont haves). Dodajmo sliko pomembnežev, ki s privatnimi letali prihahjajo v elitna središča reševati planet. Desettisoče, ki sodelujejo na slavnih podnebnih konferencah COP brez kakršnega koli učinka. Morda samo dober žur za večino? Elita, ki želi pod šifro boja proti podnebnim spremembam in za lepše okolje prikazovati svoj zeleni obraz. Ne samo v imenitnem brezogljičnem vozilu, ampak tudi v preživlajnju oddiha na okolju prijaznih destinacijah. In tako se nam riše vsa hipokrizija in pravi cilji samozvanih zelenih elit, ki rešujejo planet in v tem duhu skrbijo za svoj videz in svojo, običajnemu človeku nedosegljivo blaginjo Dve zgodbi za ilustracijo. Ena je iz otoka Dimakya, ker se je po slučaju znašel prijatelj točno na Dan zemlje. V deklarativno podporo globalnemu razogljičenju so za 1 uro ugasnili luči. V omenjenem letovišču so ugasnili luči ob potkah in v glavni restavraciji (v bungalowih seveda ne), večerja pa je bila na plaži, osvetljena z več kot 100 baklami. Okolju nadvse prijazno in planetu je vsekakor bolje. Druga zgodba. Rad prebiram prospekte daljnih krajev, kamor ne bom šel. Odkril sem privatni otok na Maldivih, kjer je luksuz popoln in to seveda na okolju prijazen in sonaraven način. Ko preberete ves prospekt seveda ne morete mimo ponudbe okolju več kot prijaznega preganjanja s skuterji. Cena? Prava malenkost: 4000 USD na dan.
Tretja je opcija razvoja, ki bo ves čas iskal ravnovesje med okoljsko, gospodarsko in socialno razsežnostjo. Svet se bo razvijal naprej, seveda v vedno drugačnem vzorcu. Kot ga bodo vsilile dane okoliščine vedno spreminjajočega sveta in odnosov med ljudmi. Od krize do krize. Enkrat gospodarske in socialne, drugič morda okoljske. Prepričan sem, da se bodo vedno našle rešitve, ki jih danes morda samo slutimo. Marsikateri problem današnjega časa postal zgodovina. Seveda bodo prišli novi in z njimi nove rešitve. Pogoj za takšen razvoj pa je čas brez vojn in z bistveno manjšimi razlikami kot jih vidimo danes. Na tej točki bi sam postal zelo ambiciozen.