Izposodil sem si naslov kultnega filma, ki sicer nima nič z vsebino tega pisanja. Ampak mediji nas dnevno zasipavajo s sporočili, kjer se vprašam točno to. Ali tole barko imenovano planet zemlja ali barčico imenovano Slovenija sploh kdo upravlja, ali pa potuje kar tako skozi vesolje in jo kozmične sile premetavajo malo se in malo tja.V pilotski kabini pa skupinica izbrancev veseljači.
Ali je pilot v letalu sem najprej pomislil ko sem prebral Vizijo 2050. Kako se je uspel prebiti takšen dokument skozi labrinte vseh mogočih presoj? Leta 2050 bomo srečni. Vprašajmo prvošolčke, kaj si želijo in odgovor bi bil enak ali zelo podoben. Pa še tričetrt milijona EUR bi prihranili.
Drugič mi je isti naslov prišel na misel, ko so Greti v Združenih narodih glasno plosklai politiki, ki jih je mladoletna Greta v dramaturško dodelanem govoru dobesedno “sesula”. Verjetno toliko bridkih še niso slišali, ampak strumno so vstali in ploskali.
Če se lahko pri zgoraj zapisanem še (kislo) nasmehnemo, je veselja konec ob najnovejši zgodbi o pravno zavezujočem cilju brezogljične Evropske unije leta 2050. Tako vsaj zgledno enotno okoljski ministri. K sreči so bili manj odločni pri ciljih za leto 2030. Lahko bi sicer zaključil s cinično ugotovitvijo, da marsikdo od teh gospodov in gospa računa, da bi lahko bil leta 2030 še v sedlu in bi znal odgovarjati za lahkotne obljube. Pa ne bom. Na tej točki se moram vrniti k naslovnemu vprašanju, ali je pilot v letalu.
Prvo vprašanje bi seveda bilo, ali je takšen cilj sploh potreben in zadostno utemeljen. To vprašnje že dolgo nima več nič z resno razpravo, ampak je stvar novodobne podnebne religije. Kdo ima prav bo odgovorilo spreminjanje klime, ki bo pač sledilo naravnim zakonitostim. Politiki, ki danes lahkotno dvigujejo roko za ambiciozne sklepe kot je ogljična nevtralnost leta 2050 bodo sicer imeli problem. Ne bodo mogli trditi, da niso vedeli.
Drugo vprašanje je, ali je cilj dosegljiv. Ne upam si niti pomisliti, da okoljske administracije držav članic tega niso preverile. Če tega niso preverili, so države iz katerih prihajhajo, izpostavili sankcijam. Brez potrebe. Samo zaradi političnih všečkov in Gretinega aplavza? Ali bi okoljski ministri glasovali enako, če bi prebrali knjigo prfesorja Rafaela Mihaliča?
Tretje je vprašanje cene podviga. Dobiti milijardo za zgraditi dobrih 20 km t.i. drugega tira do Kopra je bil v Sloveniji problem desetletja. Milijarde za ogljično nevtralnost očitno ne bodo problem. Kako je z drugimi državami, ne vem.
Četrto je vprašanje smiselnosti takšnih zavez, dokler so te omejene samo na Evropsko unijo, ki ustvarja 10 % svetovnih emisij CO2. Če bo EU ostala osamljena, bo postala nekonkurenčen svetilnik ogljične nevtralnosti. Brez resnega učinka na podnebje. Nisem našel članka, kjer bi bilo to vprašanje vsaj omenjeno kot relevantno.
Peto je vprašanje družbenih stroškov. Ti so ravno v teh dneh moderni, čeprav na primeru onesnaženega zraka. Kako bo izgledala EU ko bo v polni meri izkoriščala sonce in veter. Toplo pripočam ogled vide na naslednji povezavi. Resno se vprašam, ali želimo takšno dravo. Pa je konkretiziran samo drobec.
Še bi lahko nadaljeval, ampak bodi dovolj. Važno je, da smo ambiciozni.