Corona izziva vsa mogoča in nemogoča razmišljanja. Ne mislim se postaviti v dolgo vrsto tistih, ki jim je vse jasno o Coroni. Zapis namenjam samo ukrepu obvezne karantene po povratku iz Hrvaške.
Živimo v času, ki ga določa pandemija. Izzvala je epidemiološko stroko. Izzvala je politike. Slednji so tisti, ki odločajo o ukrepih in o posledicah teh ukrepov. Vsak dan poročila o uspehih in neuspehih. Na dopustu imam čas brati kar veliko tako zapisanega. Tudi teorijam zarote se ne izognem.
Letošnje odločanje za dopust je bilo posebno. Ne kdaj, kam in s kom. Ampak ali odditi na Hrvaško in se vrniti v karanteno. Vedel sem kakšna bo cena in sprejel sem jo. Oblasti so me obvestile pravočasno. In sedaj že deset dni živim v pričakovanju karantene. Hočem ali nočem mi zaposluje misli.
Karanteno čisto razumem kot odgovor na naraščajoče število okužb v Sloveniji in na Hrvaškem. Ni politika, ki bi to lahko spregledal. Ampak ali je ukrep res potreben v tako radikalni obliki in ali koristi res odtehtajo slabosti?
Ko gre za Corono, je Hrvaška še najbolj podobna močeradu. Visoko obremenjena Dalmacija z Zadrom in Splitom ter Zagreb. Nerazumna politika sosednje države, ki ni pravi čas zaustavila glavnih žarišč – množičnih porok v Hercegovini ter zabav mladih v zabaviščih tipa Zrče. Ali pa veseljačenja na party boats. Sedaj je tudi njihovim politikom jasno, da so zaradi zaslužkov posameznikov zakockali posezono. In to pri jim je v drugem četrtletju BDP zgrmel navzdol za 15%.
V tej isti državi pa so območja, ki okužb praktično ne poznajo. Lošinj beleži (tako radijsko poročilo dan nazaj) okuženega italjanskega mornarja iz prvega vala ter zaposleno iz zdravstvenega doma, ki je v teh dneh ozdravela (okužena je prišla iz dopusta iz Francije). Dodati je treba okuženega poljskega tusrista, ki so ga takoj “vrnili” v domovino. Koliko je drugih takšnih območij ne vem, kolikor pa spremljam njihova dnevna poročila o stranju okuženosti, jih ni tako malo. In čemu iz takšnih območij odgnati Slovence domov, kjer je tveganje večje? Ali ukrep obvezne karantene res ne bi mogel upoštevati dejanskih razmer in dejanskega tveganja pri povratku slovenskih državljanov v domovino. Tistih torej, ki se iz območij praktično nikakršnega tveganja vračamo na območja bistveno višjega tveganja. Jaz konkretno v Ljubljano, kjer je vsak dan število novo okuženih neprimerljivo višje kot je število vseh okuženih do sedaj na Lošinju v času pandemije.
Pri tem ima vsak turist v roki vsaj dva dokumenta. Prijavo o odhodu na Hrvaško ter potrdilo o prijavi bivališča. Naj dodam še aplikacijo #Ostani zdrav, ki mi že dvanajst dni gori v veseli zeleni barvi.
In tako sem v živo spremljal, kako je npr. počitniško naselje Bučanje postalo v treh dneh mesto duhov. Avtomobilov s slovenskimi registrskimi oznakami je za vzorec. Vsi ti tisoči so sedaj pod prisilo v okolju, kjer je tveganje za okužbo bistveno višje. Dodajmo še tiste, ki bi se sicer vsaj za nekaj časa umaknili v varnejše okolje.
To me spomni na jedek komentar mojega prijatelja domačina iz junija, po končanem prvem valu epidemije. Jezil se je na oblasti. Ne ker so otok zavarovali tako, da so prekinili trajektne povezave za vse, ki niso z otoka. Zamera je šla na račun preprovedi prehanja meja občin (Cres, Lošinj) ter na prepoved obratovanja lokalov. Čemu zaustaviti življenje na otokih na tako radikalen način, ko vendar ni okuženih? Brutalen izračun ekonomskih posledic seveda sledi. Ni dobro, ko strah določa ukrepe.
Nekaj podobnega se bom spraševal v karanteni po povratku v Slovenijo. Ali država z obvezno karanteno varuje druge državljane pred nekom, ki pride iz območja z minimalnim tveganjem ali varuje prišleka pred okužbo v domačem okolju?
Edino resno tveganje za okužbo na poti domov bo na meji, ko bodo uradne osebe obeh držav z istimi rokavicami v vrsti desetin drugih preverjali tudi moje dokumente. Upam, da nihče na meji v vrsti pred mano ne bo okužen.