Ob koncu zanimivega videa o času, ko je bila Sahara še zelena in polna življenja, sem še rahlo pod vtisom videnega pomislil na Jana Husa. Ko je že bil na grmadi zaradi svojega krivoverstva, se je neki pravoverni gospe zazdelo, da ogenj gori prepočasi….in je vrgla malo dračja, da bi pospešila eksekucijo.
Znani reformator je tedaj menda izrekel ikonične besede iz naslova, s katerim tudi danes označujemo nesmiselna dejanja ljudi, ki so sveto prepričani, da delajo prav.
Tisoče let življenja človeka na tem planetu je zaznamoval neskončen strah in spoštovanje pred neznanim. Človek je častil neznane sile, ki so določale kvaliteto življenja in preživetje samo. Dež, sonce, oblaki, potresi, vetrovi. Vse našteto so dobršen del civilizacije uspešno razlagali z voljo bogov, ki so se jim ljudje na vse načine dobrikali. Vse v želji za dobro letino, zaščito pred boleznimi in podobno.
Danes živimo čas 21. stoletja. Prvič v zgodovini si človek utvarja, da je zagospodoval naravi. Kakšna nadutost! Utvarja si, da spreminja podnebje in to s tem, da je naravnim emisijam CO2 dodal kakšne 3, morda 5%. In ta isti človek danes znanstveno (beri: v skladu s sodobnim šamanstvom) dokazuje tudi, da to vodi v podnebno katastrofo. Kot da so te domnevne antropogene spremembe podnebja nekaj, česar narava sama še nikoli prej ni dosegla.
Ljudje, ki v to verjamejo, se zdijo podobni ženici iz uvodnega odstavka, ki meče butaro dračja na po njeno prepočasi gorečo grmado. Da bi ja pospešila konec s krivovercem. Dobro, morda prilika ni najboljša. Butara suhega dračja je na Husovi grmadi je zares pospešila gorenje. Zniževanje človeških izpustov CO2 pa bistveno ne spremeni podnebja. Skupni imenovalec je samo prebitek slepega verovanja nad razumom.
Predvsem politikom priporočam, da si video pogledajo do konca. Izvedeli bodo zanimive stvari. Npr., da so že v 19. stoletju našli paleolitske risbe na stenah, na kateri so bile precej natančno prikazane živali, ki sicer živijo le v savanah. Da so znanstveniki na osnovi fosilov, naplavin, cvetnega prahu in drugih indikatorjev ugotovili, daje bila Sahara nekoč res zelena, in da si paleolitski risarji žiraf, nilskih konjev, gazel in drugih savanskih živali niso izmislili. In to, da je bilo takšnih epizod zelene Sahare v zadnjih 8 milijonih let že več kot 200. Da za takšen pojav ne rabimo iskati greha civilizacije, ki je živela v Sahari tam nekje med 12.000 in 5.000 let pred našim štetjem. Najbrž so že takrat šamani, vrači (ali kakorkoli so že rekli samozvanim pooblaščencem nadnaravnih sil) tulili, da se bogovi maščujejo. Danes vemo, da gre za povsem naraven pojav. Sahara pač oscilira med vlažnim in suhim podnebjem. Za moj laično skeptični pogled je bistveno, da je Sahara vlažna takrat, ko je podnebje toplejše, zaradi zaradi položaja Zemlje v orbiti okoli Sonca, ker višja temperatura pomeni več izhlapevanja (iz morja) in posledično več dežja. Torej točno nasprotno modernemu tuljenju, da je planet v plamenih in da naj bi +4C celo Slovenijo spremenilo v puščavo.
Namesto pogosto kar histerične kampanje proti CO2 bi bilo veliko modreje pripraviti se na soočenje z možnimi posledicami: tako segrevanja kot ohlajanja podnebja. Za civilizacije je bil ohlajanje v zgodovini usodnejše. In opozorila, da vstopamo v takšen ciklus, so vedno pogostejša (viri 1, 2, 3, 4, 5, 6).
