Franc Perko
Vse večje so težnje po samooskrbi. Če pogledamo v zgodovino, spoznamo vrsto snovi in materialov, ki so jih uspešno uporabljali naši predniki. Prav gozd je bil tisti, ki je ljudem nudil številne ugodnosti, ne le okoljske, tudi materialne. Če se ozremo v servitutne pravice vidimo, da je gozd prebivalstvu dajal dejansko vse. Gozdne služnosti so se delile v dve kategoriji:
Prva kategorija: pravica do lesa, lubja, smolarjenja in navrtavanja dreves in odcejanje drevesnega soka, listja, klestenja drevja za steljo, gozdne paše, košnje, svinjske paše, nabiranja zelišč, korenin in rož, nabiranja gozdnih sadežev in gob, izkoriščanja kamnolomov in kopanja gline, lova in ptičjega lova.
Druga kategorija: pravica do napeljave vode, črpanja vode, napajanja živine, uporabe poti, cest, ribjega lova in splavljenja lesa.
Pa se malo bolj posvetimo lesu, našem edinem, obnovljivem naravnem bogastvu in njegovi predelavi. Že pred prvo svetovno vojno, v Avstro-Ogrski je bila pri nas dobro razvita tako mehanska kot kemična predelava lesa. To se je nadaljevalo tudi med vojnama, leta 1927, je po podatkih Žumra (1968)[1] v Dravski banovini delovalo 55 lesnoindustrijskih obratov: pohištvo – navadno in upognjeno (10), stolarne (3), strojila (3), zaboji in sodi (9), parketi (6), gradbeno tesarstvo (3), lesna volna (4), izdelava furnirja (3), kopita in podpetniki (3), leseni čevljarski cveki (3), zamaški (2), merila (1), vžigalice (1), športno orodje (1), impregnacija lesa (1), pletarstvo (1) in vezane plošče (1).
Poleg tega se je z obdelavo in predelavo lesa ukvarjalo še 2.507 obrtnikov: 1738 mizarjev, 680 kolarjev, lesne izdelke, pretežno suho robo je izdelovalo 41 obrtnikov, rezbarstvo 22, ščetkarstvo 8, zobotrebci 8, parketi 4, glasbeni inštrumenti 4 in lesna volna 2. Za lesno oglje je bilo registriranih 25 obrti.
Razvita je bila tudi kemična predelava lesa: proizvodnja celuloze (2), proizvodnja lesovine (9), proizvodnja papirja in kartona (5) in proizvodnja lepenke (6).
S obdelavo in predelavo lesa so se poleg industrijskih obratov ukvarjalo še 2.507 obrtnikov: mizarstvo (1.738), kolarstvo (680), leseni izdelki – pretežno suha roba (41), rezbarstvo (22), ščetkarstvo (8), zobotrebci (8), parketi (4), glasbeni inštrumenti (4) in lesna volna (2).
Z lesno trgovino pa se je bavilo 1.788 obrtnikov.
Leta 1930 je delovalo tudi okoli 2.800 žag, od tega kar 2.450 venecijank, industrijskih žag pa je bilo 316.
Po uničenju, ki ga je v Evropi povzročila druga svetovna vojna, je nastalo obdobje velikih potreb po stavbnem in notranjem pohištvu. Temu je sledila tudi slovenska lesnopredelovalna in pohištvena industrija. Razvita so bila nova tvoriva (na primer iverne plošče), v proizvodni in poslovni proces so vstopili računalniki, v tovarnah so nastajali razvojni oddelki. V osemdesetih letih 20. stoletja je bilo kar nekaj slovenskih proizvajalcev pohištva popolnoma primerljivih s tistimi v Nemčiji, Franciji ali Italiji. Vrhunec je bil dosežen leta 1984, ko je bilo v lesnopredelovalni panogi zaposlenih 35.441 delavcev. Potem je pričela naša lesna industrija izgubljati stik z najbolj konkurenčno industrijo v Evropi. Sledile so osamosvojitev in prekinitev intenzivnega poslovanja na nekdanjih trgih ter privatizacija, ki je potekala brez strateških načrtov novih lastnikov oziroma vej lesne industrije. Nekdanja podjetja so druga za drugim propadala, nižalo se je število zaposlenih; leta 1989 le še 29.500; leta 1997 le še okoli 20.000, leta 2012 le še okoli 18.000, leta 2019 le še 13.736 (8.704 pri obdelavi in predelavi lesa, 5.032 v proizvodnji pohištva).
V zadnjih letih iz Slovenije kar okoli polovico posekanih količin lesa izvozimo kot neobdelan les. Tako les ni več strateška surovina Slovenije. Da bi les to postal, in da bi ga v večji meri predelali doma, poskuša tudi država s subvencijami spodbujati razvoj lesarstva.
[1] Žumer, L. 1968. Lesno gospodarstvo. Zveza inženirjev in tehnikov gozdarstva in industrije za predelavo lesa SRS, Ljubljana. 368 s.