Michael Schellenberger. Trenutno eno najbolj vročih imen na podnebni sceni. Njegova knjiga “Apocalypse Never” je peta najbolje prodajana na Amazonu.
V medijsko orbito, nabito z zgodbami o planetrani krizi, se je dobesedno izstrelil z opravičilom, v imenu vseh varstvenikov okolja, za podnebne strahove, ki so jih ustvarili v zadnjih 30 letih. Govori v prvi osebi množine in se ne umika soodgovornosti. Pravi, da podnebne spremembe niso konec sveta in nikakor ne največji problem okolja. In še, da problemov okolja in podnebja ne moremo reševati s konzerviranjem razvoja in vračanjem v preteklost. Pri tem izraža močno podporo jedrski energiji, kar ga že sicer vodi v spor s poklicnimi okoljevarstveniki. OK, toliko za ogrevanje.
Vrnimo se na začetek. Priznam, da sem imel nemalo težav ali Schellenbergerja uvrstiti med zanikovalce ali pišem o njem samo kot o posamezniku, ki naravnost izziva k predstavitvi. DeSmog ga sicer uvršča med zanikovalce, sam pa ne. Nikakor ne samo zaradi tega, ker nekaj časa celo sodeloval z očetom podnebne zgodbe Jamesom Hansenom. Na tej strani tudi objavljamo v načelu samo zanikovalce z akademskimi referencami. Gotovo je edino to, da ni alarmist. V javni diskurz ni posegel z nasprotovanjem dogmi o odločilni vlogi človekovih emisij CO2 k globalnemu segrevanju, ampak se je uprl samo delanju panike. Napadel je propagandno ustvarjanje panike zaradi strahu pred domnevno podnebno kataklizmo. Ki jo je konec koncev neko obdobje pomagal soustvarjati. V Sloveniji, kjer ima domicil močna in vitalna populacija konvertitov (nikako ne samo v smeri zelenega opleska zaradi lastnih koristi), nima smisla moralizirati ob spreminjanju stališč kogarkoli. In konec koncev, vsak ima pravico v neki točki spoznati, da je mislil in delal nekaj, kar se je pokazalo kot objektivno napačno ali celo škodljivo. Tudi sam nikakor nisem prvi, ki bi lahko metal kamen v grešnika.
Shellenberger sodi predvsem v svet akterjev na področju politike okolja, kjer, med drugim, izstopa z izrazitimi stališči podpore jedrski energiji. Verjame v svet, ki temelji na razvoju in ne na veri v utopične opcije bodočega življenja (ki jih označuje kot fantazije).Hrvaški Index ga uvršča med ekomoderniste. S svojimi izjavami je povzročil vrenje predvsem znotraj okoljevarstvene scene, kjer se sedaj že povsem jasno zarisuje ločnica med fundamentalisti in njihovimi borbenimi odredi (ekoteroristi) in drugimi, imenujmo jih okoljevarstveniki. Slednji razumejo razumejo umeščanje okoljevarstvene paradigme v razvojni koncept družbe v skladu z načeli enakopravnega vrednostenja vseh treh stebrov trajnostnega razvoja.
Virov, ki omogočajo izvedeti več o Schellenbergerju je na medmrežju ogromno. Brez ambicije vsiljevati vsebine in sporočila predlagam ogled daljšega intervjuja, v katerem gre beseda o alarmizmu in tudi o mnogih drugih težavah naše civilizacije. In še dva posnetka na Youtube: Shellenberger Cancelled ter Facts and data do not support ‘apocalyptic environmentalism’.
Zgodba o Schellenbergerju ne bi bila prava brez vsaj nekaj povezav do besedil o tem, kako se je zgodba o odločilni vlogi človeka pri spreminjanju podnebja začela: (1),
(2), (3), (4). In konec konec tudi, da je opravčilo na mestu.