(Rubrika: Zanimivi viri – predvsem za politike)
“Težava ni v tem, da Janezek ne zna brati. Niti v tem, da Janezek ne zna razmišljati. Težava je, da Janezek ne ve, kaj je razmišljanje; meša ga s čustvovanjem.” (Thomas Sowell)
Gornji citat ni kritika Janeza Janše (ali katerega koli izmed 25000+ Janezov, kot jih je v Sloveniji), ampak (svobodni) prevod izjave Thomasa Sowella, ekonomista in družbenega teoretika na ameriški univerzi Stanford. Sowell je kritiziral rezultate ameriškega izobraževalnega sistema.
Zdi se, da imajo Sowellovi “Janezki” odločilen vpliv na oblikovanje energetske politike (beri: razogljičenja) tako v EU kot v Sloveniji. In od tod “ambiciozni” načrti za “podnebno nevtralno” EU do leta 2050.
Janezek ne zna brati: Po več kot 20 letih državnega subvencioniranja t.i. “sodobnih obnovljivih virov energije”(kar izključuje “tradicionalno uporabo biomase” = ogrevanje in kuhanje na drva) in po zelo optimistični oceni so ti v letu 2019 pokrivali 11% svetovne porabe energije. Po oceni ameriške agencije za informacije o energiji (EIA) bo do leta 2050 globalna poraba energije zrastla za 50% ali ca. 1,28% na leto.
Janezek ne zna misliti: preprost obrestno-obrestni račun nam pove, da bi vsi dosedanj postavljeni, 20 let bogato subvecionirani sodobni obnovljivi viri nadomestili le dobrih 9 let predvidene rasti porabe energije do leta 2050. In kje je šele “glavnica”!
Janezek meša razmišljanje s čustvovanjem: v osnovi vsega “razmišljanja” naših in evropskih Janezkov je trdno prepričanje, praktično vera, da gre z globalnim okoljem vse na slabše. To sicer sploh ni res, kot argumentirano in z viri pojasnjuje Matt Ridley, vendar skušajmo razumeti odnos teh ljudi do okolja in privzemimo, da je res. Potem (vsaj v “sklepanju” Janezkov) je vsaka domnevno okoljevarstvena ideja vredna politične podpore, pa tudi, če se je ne da uresničiti.
Sposodimo si priliko iz Ridleyjevega članka, da ilustriramo zgrešeno “sklepanje” ekoloških skrajnežev. Sivi volk (Canis lupus), lev (Panthera leo) in tiger (Panthera tigris) so vsi plenilci in ogrožajo tako človeka kot njegove domače živali. A danes sivi volk ni več ogrožena vrsta, dejansko njihovo število narašča; levi veljajo kot ranljiva vrsta, njihovo število se zmanjšuje; tudi tigri so ogroženi, a njihovo število ostaja precej konstantno. Zakaj razlika? Ker volkovi živijo predvsem v bogatih državah; levi pretežno v zelo revnih; in tigri večinoma v državah s srednjim BDP? Le bogati si lahko privoščijo ukrepe za varovanje okolja in zaščito ogroženih vrst. Reveži nimajo izbire – da lahko sploh preživijo, morajo nekritično sekati rastlinje za hrano, prebivališča in kurjavo, ter jesti (ali prodati), karkoli lahko ujamejo.
“Strokovni” nasveti okoljskih Janezkov vodijo v zmanjšanje BDP in v stanje, ko bodo volkovi spet ogrožena vrsta.