S tem zapisom začenjamo novo rubriko. Objavljali bomo zanimive povezave s kratkimi komentarji. S priporočilom za spremljanje in branje predvsem tistim, ki tako ali drugače odločajo o tem, kako porabiti omejena sredstva. Politike bi morale te vsebine najbolj zanimati.
Politiki so tisti posamezniki, ki v demokraciji dobivajo moč za vladanje na volitvah. In nato izvajajo oblast po volji volivcev. V idealnem svetu bi bili seveda vsi srečni. Malo manj sreče je v realnem svetu.
Politiki imajo najprej objektivni večni problem. Denarja za vse želje je in bo vedno premalo. Določiti prioritete je že samo po sebi umetnost in osnovna naloga politikov. Vse se pa dodatno hudo zaplete, ko se v boj za omejene vire vpletejo namišljeni problemi. Ob hrupnem navijanju vseh, ki od tega pričakujejo denar, slavo, politično moč. Ali pa vse našteto skupaj.
In tako danes politiki po vsem svetu veselo rešujejo namišljeni problem usodnega vpliva človekovih emisij CO2 na t.i. globalno segrevanje (po novem podnebno krizo). Ob hrupnem navijanju javnosti, ki panično pričakujejo konec sveta. Glas gimnazijke je trenutno močnejši od glasu resnih znanstvenikov. Namesto v zmanjševanje revščine in reševanje vsakodnevnih problemov gre denar za cilj, ki se imenuje ogljična nevtralnost. Takšna volja ljudstva je velik uspeh poklicnih okoljevarstvenikov, zelenih podjetnikov in medijev (s propagando v svojo korist). V pogojih predstavniške demokracije so seveda tudi takšne razvojne norosti in nesmisli po svoje pričakovani. Vsaka neumnost ima k sreči omejen rok trajanja (vsaj upajmo). Tisto kar želimo z novo rubriko doseči je samo to, da politikom in vsem, ki pomembno vplivajo na odločanje, prijazno in redno posredujemo informacije ter razmišljanja vrhunskih znanstvenikov, ki jih sicer ne bi prebrali. Ker jih bodo njihovi svetovalci, v duhu najbolj žlahtne samocenzure, skušali čim bolj prikriti.
Kanadski meteorolog Timothy Ball je aprila 2019 ukinil svoj “zanikovalski” splet in kot nekakšen zaključek objavil dokaj žalostno razmišljanje o stanju človeškega razumevanja podnebnih sprememb, ki se žal odraža tudi v uradnih politikah. Ball navaja, da se je 50 let trudil izobraževati javnost o vremenu, globalnemu ogrevanju in podnebnih spremembah. In da so bila njegova prizadevanja očitno zaman, saj danes več ljudi verjame v domnevo nevarnost človeških izpustov CO2 kot pred 50 leti.
Ball ocenjuje, da je le približno 15% javnosti – vsaj do določene mere – seznanjeno z znanstvenimi metodami in sprejema rezultate korektnih znanstvenih raziskav, med tem ko so preostalim 85% neznane ali pogosto celo nepomembne. In le v prvi skupini je mogoče z znanstvenimi argumenti predočiti napake teze o antropogenem ogrevanju. Za drugo skupino je pomembnejša motivacija, torej vprašanje “ZAKAJ?”.
Richard Lindzen, dolgoletni profesor atmosferske fizike na MIT, s preko 200 objavljenimi znanstvenimi članki, pojasnjuje, da razlike v mnenjih med znanstveniki, ki delajo za IPCC, in tistimi, ki veljajo za “skeptike” ali “zanikovalce”, niso tako velike: oboji se strinjajo, da je CO2 toplogredni plin, brez katerega življenje na Zemlji ne bi bilo mogoče, in da bo povečevanje njegove zračne koncentracije privedlo do nekaj ogrevanja; da človeški izpusti prispevajo nekaj k rasti zračne vsebnosti CO2; nobena od teh skupin ne trdi, da nam preti podnebna kriza; in obe se strinjata, da dolgoročne napovedi podnebnih sprememb sploh niso mogoče.
Za večinsko prestrašenost javnosti in predloge radikalnih političnih ukrepov za “zniževanje človeških izpustov CO2” je “zaslužna” predvsem tretja skupina “podnebnih deležnikov”, ki jo sestavljajo politiki, poklicni okoljevarstveniki in mediji. Vsem trem ustvarjanje panike zagotavlja prav tisto, kar si najbolj želijo: za politike – denar in moč; za poklicne okoljevarstvenike – denar za njihove organizacije in potrditev njihovega skoraj verskega prepričanja, da predstavlja človek uničujočo silo proti naravi; in za medije – ideologijo, denar in senzacionalistične naslove, saj se apokaliptične napovedi vedno dobro prodajajo. V približno zadnjih dveh desetletjih so svoj lonček pristavili še znanstveniki izven področja klimatoloških raziskav in objavili stotine “raziskav”, ki antropogeno globalno ogrevanje/podnebne spremembe krivijo za vse slabo, od mozoljev do državljanske vojne v Siriji.
Hkrati so brezskrupulozni podjetniki z veseljem pograbili subvencije, ki jih vlade tako radodarno delijo za “zniževanje ogljika”; seveda del tako pridobljenega dobička na račun vseh davkoplačevalcev namenijo kot donacije za “raziskave” in propagandne dejavnosti, ki njihov zaslužek prikazujejo kot moralno utemeljen.
Toliko kot prvi prispevek v novi rubriki. Ne želimo spreminjati sveta. Želimo samo prispevati več informacij odločevalcem. Morda tudi v opozorilo: kajti če lahko take podatke in razmišljanja najde upokojenski bloger, jih lahko najbrž še več ljudi. Kot je rekel ameriški predsednik Abraham Linkoln: “Nekatere ljudi lahko vedno vlečeš za nos; vse ljudi lahko nekaj časa vlečeš za nos; ampak ne moreš vseh ljudi vedno vleči za nos.”