Slovenija je bogatejša še za izkušnjo kolektivnega odstopa članov Stalnega posvetovalnega odbora za podnebno politiko pri predsedniku republike. Kot je pojasnil eden od (sedaj nekdanjih) članov Dušan Plut, je ključni razlog za odstop Pahorjeva neodzivnost na omejitve, ki jih je nedavno sprejeta interventna zakonodaja postavila nevladnikom pri zaščiti narave in okolja.
Odstopili so torej, ker jih predsednik ni poslušal. Nenavadno ni, da predsedniki svojih svetovalcev ne slišijo in / ali upoštevajo. Malo bolj nenavadno je, da kolektivno odstopijo.
Najprej nekaj več o svetovalnih telesih. So stalnica v procesih odločanja. Lahko so dejansko strokovna pomoč odločevalcem. Ali pa so v najboljšem primeru dekorativni privesek. Slednji sicer ne pomagajo pri odločitvah, jim pa dajejo videz legitimnosti, demokratičnosti in strokovnosti. Bolj z akademskimi nazivi članov sicer in okolja, ki ga predstavljajo, kot pa z vsebino sporočil.
Kam sodijo samo odstopljeni člani svetovalnega odbora sem razčistil zelo hitro. Niso želeli, znali ali zmogli predsedniku države pomagati pri temeljnem vprašanju: ali antropogeni CO2 sploh pomembno vpliva na podnebje in ali so milijardni stroški v ta namen opravičljivi. In ker so se izognili objektivno temeljnemu problemu t.i. podnebne politike, ki bi lahko in moral zanimati predsednika, sem jih umestil med svetovalne skupine dekorativnega tipa. Kamor sodijo, glede na sprejete sklepe ter kolektivni odstop, pa tudi z očitnim enostransko orientacijo skupine. Kar samo po sebi ni greh, posebne koristi od tako oblikovane skupine pa tudi ne more biti. Če malo špekuliram (ker dokaza za to oceno seveda nimam): člani odbora so bili izbrani po merilu popolnega zaupanja v dogmo človekove ključne odgovornosti za globalno segrevanje in s pričakovano vlogo brezhibnega ponavljanja in podpore evropski mainstream politiki na področju podnebnih sprememb. Kako bi lahko predsedniku pri njegovih odločitvah koristili nasveti na taki podlagi? Ki ne iščejo optimalne poti razvoja – kar zahteva razmišljanje izven okvirov ene same in zveličavne resnice – ampak samo utrjujejo hojo v morda napačni in hudo dragi smeri?
In kaj so pričakovali, da bodo s svojim demonstrativnim odstopom dosegli? Da se bo predsednik države pokesal in javno napadel sporni zakon? Ker je odgovoril predsednik kar sam, lahko s povezavo do odgovora to vprašanje zapremo.
Od tu dalje smo pa na politično zelo spolzkem terenu.
Jabolko spora – interventna zakonodaja, ki zaostruje pogoje za registracijo NVO – namreč ni strokovno vprašanje podnebja ali okolja nasploh, ampak stvar soočenja različnih političnih mnenj. Ali pa celo samo avtomatskega nasprotovanja predlogu vladajoče koalicije. Kar v teh krajih ni nekaj novega. Za kaj gre? Samo povzeto iz objavljenega v medijih. Dosedanja praksa registracije NVO (delo v javnem interesu) na področju okolja avtomatsko pomeni, da lahko takšna NVO vloži pritožbo na katerikoli (infrastrukturni) projekt in pritožba zadrži izvajanje. Vsaka skupina poljubno malo (ustrezno motiviranih) ljudi, ki je proti nečemu, se torej lahko registrira kot NVO, pridobi ustrezen status in vloži protest. Kaj ni smiselno – da ne rečemo gospodarsko pametno – za registracijo takih skupin predpisati pogoje, ki zagotavljajo, da ne more pridobiti pooblastil NVO vsako gostilniško društvo? Pogoje, kakršne postavlja večina članic EU (slovenska dosedanja zakonodaja je na tem področju ohlapna)? Lahko se zdi smisleno, a politično lahko tudi pri tem vprašanju pričakujemo delitev mnenj na vladajočo koalicijo in opozicijo, kar je v parlamentarni demokraciji pričakovano, normalno (čeprav ne nujno vedno tudi posebno koristno).
Ampak Stalni posvetovalni odbor za podnebno politiko pri predsedniku republike ni politični svet te ali one politične opcije. Ali naj vsaj bi ne bil. Bil naj bi strokovni, znanstveni posvetovalni odbor predsednika države. Znanstvenikom kot posameznikom ne odrekamo pravice do politične opredeljenosti. A svojega članstva v strokovnih organih vendarle ne bi smeli izkoriščati za podporo katerikoli politični opciji. Morda to ni bil namen, ampak odstop je na ravni splošne politične percepcije točno to. Bolj zanimivo od odstopne izjave bi bilo branje nasprotnih strokovnih argumentov predlogu Vlade.
Ob vsem tem se mi poraja še zaključno zlobno vprašanje. Razumem, da se opozicija vidi kot politični zastopnik vsakogar, ki nasprotuje vladajoči koaliciji. A ob tej inerventni zakododaji se zgroženo oglaša še marsikdo, ne le Stalni posvetovalni odbor za podnebno politiko pri predsedniku republike. Nekje sem prebral, da velika večina po dosedanjih kriterijih registriranih NVO novih, v EU dobro znanih in uveljavljenih pogojev, ne izpolnjuje. Ja, potem pa res rabijo pomoč. Ob zapisanem se bo marsikdo morda vprašal “Ali jih je res tako malo, ki lahko kvalificirano ustavijo gradnjo avtoceste, železnice, ali preženejo Lafarge? In ti naj bi delovali v imenu večine državljanov Slovenije?”
Vsako nasprotovanje oblasti ni nujno varovanje okolja in še manj zagovarjanje trajnostnega razvoja.