Franc Perko
NPVO 2020–2030 ne obravnava gozdov, ki so prav tako pomemben naravni kapital Slovenije, saj so že obravnavani v Resoluciji o Nacionalnem gozdnem programu . Izhodišče tega programa je prepoznan pomen ohranjanja biotske raznovrstnosti gozdov in njihovega sonaravnega gospodarjenja. Sonaravno gospodarjenje z gozdom ima v Sloveniji več kot stoletno tradicijo, načela takega gospodarjenja so vgrajena v gozdnogospodarsko načrtovanje, lastninska pravica na gozdovih pa se uresničuje z upoštevanjem njihovih ekoloških, socialnih in proizvodnih funkcij. Zagotavljanje ugodnega ohranitvenega stanja vrst in habitatnih tipov v gozdnem prostoru je tako vgrajeno v načrtno ravnanje z gozdom. Posledično, zaradi ugodnega stanja populacij evropsko pomembnih vrst in habitatnih tipov, območja Natura 2000 prekrivajo več kot 50 % slovenskih gozdov. Prepoznana je tudi koristna vloga gozdov pri varovanju tal, pri preprečevanju erozijskih procesov, pri preprečevanju oziroma blaženju poplav, pri ponoru ogljika, pri zagotavljanju virov pitne vode in pri zagotavljanju življenjskega prostora številnim ogroženim živalskim vrstam, kamor sodijo tudi velike zveri. Izvajanje Nacionalnega gozdnega programa zato prispeva tudi k doseganju ciljev NPVO 2020–2030.
Pri dolgoročnosti načrtovanja z gozdovi, kjer je obhodnja vsaj sto let, si je težko zamišljati take spremembe, kot jih prinašajo Program razvoja gozdov (1996), Nacionalni gozdni program (2007) in območni gozdnogospodarski načrti 2010-2020.
Programom razvoja gozdov (Uradni list RS št. 14/96) v miljonih m3 | Resoluciji o Nacionalnem gozdnem programu (Uradni list RS št. 111/07). | Območni gozdnogospodarski načrti 2010-2020 | |
Možni posek v milijonih m3letno | 3,9 | 4,1 | 6,5 |
Obnova s sadnjo ha letno | 1.431 | 671 | 500 |
Nega gozdov ha letno | 24.192 | 17.079 | 14.459 |
Po podatkih iz leta 2018 je v Sloveniji 1,177 milijona ha gozdov, od tega je kar 77 odstotkov v zasebni lasti. Razdrobljenost gozdne posesti se ne kaže samo v majhni povprečni zasebni gozdni posesti, ki je z 2,3 ha med najnižjimi v Evropi, ampak tudi v dejstvu, da imajo lastniki gozdov svojo gozdno posest praviloma v več prostorsko ločenih parcelah.
V novih družbenoekonomskih razmerah je bil leta 1992 sprejet zakon o gozdovih, ki je gospodarjenje z gozdovi prenesel na lastnika. Lastniku v pomoč je organizirana javna gozdarska služba, ki načrtuje in strokovno usmerja razvoj vseh gozdov. Gozdovi so dobrina javnega pomena, saj opravljajo ekološko, socialno in gospodarsko funkcijo. Ker so ekološke in socialne funkcije namenjene vsemu prebivalstvu, država lastnikom gozdov za vzdrževanje in pospeševanje teh funkcij tudi finančno pomaga.
Po letu 1993 so se do leta 2000 razmere postopno izboljševale, povečeval se je delež sredstev za vlaganja v gozdove. Po letu 2000 pa se razmere iz leta v leto slabšajo. Po oceni gre danes za gozdove le 11 do 13 odstotkov od prodajne vrednosti lesa (dobra polovica za javno gozdarsko službo), kar je 2,5 do 3 krat manj kot v obdobju 1976 – 1990. Še manj ugodne so primerjave pri gozdnogojitvenih delih in gradnji prometnic.
Posek
Posek, kot najpomembnejši gozdnogojitveni ukrep, ki pomembno vpliva na strokovno usmerjanje razvoja gozdov je bil med leti 2001 – 2010 realiziran z 78 odstotki. Velike pa so razlike med posameznimi območji, saj je bil načrt pri »najboljšem« izpolnjen 99 odstotno, pri »najslabšem« pa le 51 odstotno. Manj ugodno je v zasebnih gozdovih, kjer je bilo realizirano le 68 odstotkov načrtovanega poseka, še bolj zaskrbljujoče pa je, da se je realizacija med območji zelo razlikovala, nekje je bila realizacija pod polovico (43 %), v najboljšem primeru pa 85 odstotna. Še v manjšem obsegu je realiziran posek listavcev, največje pa je zaostajanje pri redčenjih, ki so izredno pomemben gozdnogojitveni ukrep za stabilnost in kvaliteto gozdov v bodočnosti. Pravih evidenc poseka, posebej še v zasebnih gozdovih, nimamo. V zasebnih gozdovih se poseka več kot kažejo evidence Zavoda za gozdove Slovenije. Podatki iz stalnih vzorčnih ploskev kažejo, da je bilo v zasebnih gozdovih v obdobju 2001-2010 kar 27 % lesa posekanega brez odobritve. Lahko le ugotovimo da javna gozdarska služba strokovno ne usmerja razvoja znatnega dela od okoli 70 odstotkov slovenskih gozdov, ki so v zasebni lasti.
Tudi v državnih gozdovih, kjer so bili načrti v celoti realizirani, so razlike med območji zaskrbljujoče; najmanj je bilo realizirano le 24 % načrtovanega poseka, največ pa kar 122 %. Podatki žal kažejo, da javna gozdarska služba ne uspeva ustrezno usmerjati razvoja gozdov niti v državnih gozdovih.
Po letu 2014 se posek močno povečal, in se najbolj približal možnemu načrtovanemu poseku, razlog so vremenske ujme (žled, veter) in podlubniki. V pretežni meri gre za sanitarno-varstveni posek, tako da spet ne moremo govoriti o strokovnem usmerjanju razvoja gozdov, pač pa le za evidentiranje sanacije.
Gozdnogojitvena dela
Tudi realizacija gozdnogojitvenih del vse bolj odstopa od gozdnogospodarskih načrtov. Negovalna dela, ki so ključna za krepitev vrednostne produkcije, stabilnosti in vitalnosti gozdnih sestojev, krepko zaostajajo za načrtovanimi. V obdobju 2001-2010 je bil načrt nege izpolnjen le s 47 % (v državnih gozdovih 71 %, v zasebnih gozdovih le 35 %). Namesto na načrtovanih 172.101 ha je bila opravljena nega le na 81.743 ha. Za načrti je močno zaostajala tudi obnova, ki je predpogoj za trajnost donosov in trajno izpolnjevanje vse splošno koristnih vlog gozdov, saj je bila realizacija le 65 %. Namesto na načrtovanih 34.830 ha je bila obnova izvršena le na 22.533 ha. V državnih gozdovih z zadovoljivimi 84 %, v zasebnih gozdovih pa je bil načrt izpolnjen le polovično (54 %).
Negativni trendi se žal nadaljujejo. V obdobju 2011-2018 je bila povprečna letna realizacija nege v primerjavi z Gozdnogospodarskimi in lovsko upravljavskimi načrti območij za obdobje 2011-2020 le 29 % (v državnih gozdovih 53 %, v zasebnih gozdovih pa le 18 %). Za načrti, še bolj pa za potrebami gozdov, močno zaostaja tudi obnova. Že tako preskromen obseg načrtovane sadnje za obdobje 2011-2020 (500 ha letno) je v zadnjih osmih letih (2011-2018) realiziran le 63 odstotno, čeprav se je po ujmah in podlubnikih potreba po obnovi močno povečala.
Ker ne ukrepamo pravočasno in primerno se številni večnamenski gozdovi, ki so jih prizadele ujme in podlubniki spreminjajo v grmišča in malodonosne gozdove. Prazne, zapleveljene površine v gozdovih, površine brez ustreznega izkoriščanja rastiščnega potenciala že resno ogrožajo zagotavljanje načela trajnosti v slovenskih gozdovih.
Kje so vzroki?
Z gozdovi po usmeritvah javne gozdarske službe gospodarijo lastniki. Ti v veliki meri opravljajo le tista dela, ki prinašajo trenutno dohodek, to je posek vrednejših vrst lesa, zanemarjajo pa skrb za trajnost. Odkar se gozdnogojitvena in varstvena dela v zasebnih gozdovih sofinancirajo iz sredstev proračuna RS ali drugih virov, je realizacija teh del v tesni povezavi z razpoložljivimi sredstvi. Rezultat tega je tako skromen obseg izvedenih gozdnogojitvenih del, pa tudi redčenj v mladih sestojih listavcev. Podatki pa kažejo, da žal pogosto na trajnost pozabljajo tudi v državnih gozdovih.
Razvoj gozdov, ki jih spremljajo še katastrofe in nemoč za zadostno in pravočasno ukrepanje, teče svojo pot, stroka pa to v vse večji meri le spremlja, opazuje in beleži, ker tako kaže, nima na razpolago pravih sistemskih vzvodov za ukrepanje.
Naši gozdovi so izkoriščani že več stoletij, drevesna zgradba gozdov, tudi na rastiščih klimaksih združb, je bistveno spremenjena v korist inicialnejših drevesnih vrst. Da nam gozdovi dajejo tudi les močno skrajšujemo življenjsko dobo posameznih drevesnih vrst. Tako drevesne vrste v naših gospodarjenih večnamenskih gozdovih, podobno je drugod po svetu, doživijo le od četrtine do polovico njihove dejanske življenjske dobe.
Rezultati ob opuščanju skrbi za take ekološko bolj labilne, toda gospodarsko preoblikovane gozdne sestoje, so zadnja leta zelo vidni. Preoblikovan gozd rabi redno in trajno skrb, ki ne sme biti podrejena kratkotrajnim političnim ali drugim konceptom.