Borut Bohanec
Pisec Radlek-bloga in dober prijatelj dr. Fedor Černe mi je predlagal, da napišem par besed povezanih s pravkar sprejetim dokumentom »Resolucija o Nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020–2030«. Ne ker bi se kaj posebej spoznal na temo varstva okolja, temveč ker se večkrat oglašam na temo izgubljenih priložnosti, kako bi z več,in ne manj tehnologije, bistveno izboljšali ekonomski položaj in hkrati ohranili naravo.
Preden se lotim bistva naj omenim, da resolucija tudi naslavlja tematiko tako imenovanega Nagojskega protokola. O podrobnostih kdaj drugič. Gre namreč za še en »uspeh« evropskih zelenih aktivistov, s katerim povzročajo ogromno škode zlasti manjšim evropskim semenarskim podjetjem.
V resoluciji me je posebej močno zbodla kontradiktornost navedb s področja biotehnologije. V členu 4 namreč piše:
“4. USMERITVE IN CILJI ZA VARSTVO OKOLJA, OHRANJANJE NARAVE IN UPRAVLJANJE VODA… točka 3. ohranjena varna raba biotehnologije in njenih produktov. “
Ker nisem povsem razumel, kaj naj bi bilo s tem mišljeno, berem dalje. V členu 7 resolucija pojasni pomen biotehnologije:
“7.3 Biološka varnost
Stanje in izzivi
Biotehnologija v svetovnem merilu velja za eno od najbolj hitro razvijajočih se ved na področju znanosti o življenju. Hiter napredek na tem področju omogoča razvoj novih tehnik in dejavnosti skoraj v vsakem sektorju. Intenzivno vključevanje biotehnoloških procesov v preostale tehnologije v zadnjem obdobju pomeni še dodaten izziv, obenem pa naslavlja nove politične in zakonodajne tematike. S hitrim razvojem področja je vse več biotehnoloških produktov, med njimi tudi gensko spremenjenih organizmov (GSO), ki prihajajo na trg. Slovenija še nima celovitega akcijskega načrta za področje biotehnologije, kar otežuje pripravo specifičnih pobud za to področje in dostopov do virov financiranja, čeprav hiter razvoj biotehnologije in GSO nudi nove priložnosti in rešitve na področju inovacij, trajnostnega ekonomskega razvoja, podnebnih sprememb, proizvodnje hrane, zdravja, okolja in drugih področij tudi slovenskemu okolju.“
Dobro, torej se zakonodajalec zaveda potenciala sodobnih aplikacij s tega področja. Isti člen še navaja:
“Vzporedno z razvojem raste tudi zavedanje o socialnih, etičnih, zdravstvenih in pravnih vidikih uporabe biotehnologije, ki so pomembni spremljevalci okoljske zavesti v svetu in tudi v Sloveniji. Odnos slovenske strokovne in širše javnosti je manj kritičen do produktov sodobne biotehnologije in GSO na področju medicine in zdravja človeka, bolj kritičen pa na področju kmetijstva in pridelave hrane – kljub dejstvu, da se na osnovi presoje varnosti/tveganja, izvedene v postopku dovoljevanja, uporabljajo samo varni organizmi.“
Obrazložitev je očitno spisal nekdo iz ministrstva iz sektorja za biotehnologijo in menim da korektno povzemajo stanje, žal pa se ne sprašujejo o vzrokih »kritičnosti širše javnosti«. Ko bereš dalje pa sledi »presenečenje«. V preglednici 1 so namreč navedeni ukrepi za doseganje zgoraj zapisanih ciljev. Zapisano pove vse:
Usmeritev 1.5.2 Ohraniti prepoved gojenja gensko spremenjenih organizmov.
Trenutek. Kje v besedilu pa piše, da smo vzpostavili prepoved gojenje GSO, ki jo naj zdaj ohranjamo? Ali da vprašam drugače, čemu pravzaprav želimo »ohraniti prepoved pridelave GSO«? Verjemite ali ne, ljudje če jih vprašaš namreč ne vedo, čemu je to potrebno. Ker je tako pisalo v Jani? O vzrokih in posledicah smo pisali pogosto, med drugim tudi v obširnejših publikacijah kot je »Bohanec, Javornik, Strel – Gensko spremenjena hrana (2004)« ali »Bohanec, Alkalaj – Kaj je res / Kaj ni res o GSO (2016)«. In vendar je jasno, da drugače kot piše v členu 1.5.2 tudi ne bi bilo prav napisati. Prav nobena skrivnost namreč ni, da, nakljub vsem znanstvenim mnenjem in sklepom komisij za varno delo z GSO, prav vsak slovenski kmetijski minister v Bruslju glasuje proti. Čemu? Še najbolj odkrit je bil večletni minister Židan. Ta je kar javno povedal da to počne zato ker »ljudje od njega tako hočejo«. Torej ne ker bi bilo denimo z modrimi nageljčki kaj narobe, temveč ker se, ko glasuješ proti, bolj prikupiš volivcem. Omenjeni minister pa ni prepovedal le pridelave GSO temveč tudi uporabo herbicidov. Postali smo edina država na svetu, ki prepoveduje uporabo vseh herbicidov na javnih površinah vključno s cestami in železnicami. Vse za všečnost volilcem, pa naj stane kolikor pač hoče.
Če torej nevarnost neke tehnologije ni vzrok, čemu torej vztrajati na okopih? To preprosto vprašanje pa posega na mnogo širše področje delovanja sodobne družbe, nikakor ni omejeno le na biotehnologijo ali na skrb za varno okolje. Če poskusimo dregniti v razloge na videz nesmiselnih odločitev vedno znova naletimo na isto zaporedje dogodkov. Takole nekako gre: Določeno sodobno tehnologijo, denimo jedrske centrale, napade skupina »okoljskih« aktivistov. Države se pred njimi bolj ali manj neuspešno branijo, s čemer de facto, ob močni medijski podpori, gibanja in njihove ideje le pridobivajo na moči. Če smo pri nuklearkah, nemška kanclerka je pred protestniki klonila in danes energetsko uničuje državo. Denimo francoski predsednik Sarkozy pa je z zelenimi aktivisti sklenil kravjo kupčijo in sicer, v zameno za nenapadanje nukleark, (pošteno povedano, temu francoska javnost tudi ni bila naklonjena) odločno prepovedal vso pridelavo edine GSO koruze v Franciji. Pakt drži še danes. Ni pa povezava politike, medijev in aktivizma edini znan povod. Dr. David Zaruk, ki raje sliši na vzdevek Risk monger je opisal več drugih primerov, denimo komplot peščice vodilnih znanstvenikov z določenega področja, ki preko svojega vpliva in tudi s sprožanjem potvorjenih objav, potegnejo za sprožilec. Tak učinkovito izveden primer je bila recimo gonja proti zelo učinkovitim in okolju prijaznim insekticidom iz skupne neonikotinoidov. Pod pretvezo škode čebelam smo jih v celi EU kar prepovedali, ostali del sveta pa je to le nemo opazoval. Ob tem se pojavi še druga značilnost tovrstnih politično aktivističnih spreg. Zelo težko boste našli, da bi politika ali aktivisti kadar koli po uspeli akciji (prepovedi tega ali onega) analizirali posledice takih prepovedi na družbo, gospodarstvo, ali okolje, v imenu katerega so se pred tem krčevito zavzemali. Pa naj gre za jedrske elektrarne, GSOje ali omenjeni insekticid. Pa ne da študije ne bi obstojale. O tem kaj povzroča Energiewende Nemčiji in EU najdete mnogo kritičnih zapisov. Vendar jih niso spisali tisti, ki so zadevo zakuhali. Kako Britanci komaj čakajo na odhod iz EU da bi lahko oljno ogrščico spet učinkovito obvarovali pred insekti. In da bi čebele sploh imele pašo… Kako preostale države budno spremljamo, kaj bodo storili z uporabo genomskega preurejanja Britanci. Če ne veste, tudi tu je EU popolni poraženec – razen nas je za izenačitev GE/GMO odločila le Nova Zelandija.
Stvari z aktivističnim vplivom na prebivalstvo in, posledično na politiko, dobivajo vse širše dimenzije. Še posebej odkar lahko vsak anonimnež, katero koli temo, preko minimalno regulirane uporabe interneta z lahkoto razširja. Treznost odločitev postaja vse zahtevnejši posel. Če kje se je to ponovno pokazalo pri zdajšnji pandemiji. V skrbi pred novim valom okužb infektologi svarijo pred zmago proticepilcev, kot vzrok navajajo prav to. Za razliko od zagovornikov cepljenja pač smejo odkrito lagati in tudi če povzročijo enormno škodo, jih ne bo nihče preganjal. Poglejmo pretekle izkušnje: enormno škodo so storili tudi s prepovedjo učinkovitih elektrarn in s prepovedjo GSO sortimenta, pa kaj potem?
Tako daleč smo, da bi težko našli področje, kjer nam aktivisti ali prikriti »strokovnjaki« vseh vrst ne bi diktirali ključnih odločitev. Med najbolj izpostavljenimi je vsekakor področje klimatskih sprememb, kjer, kot berem zapise kolegov znanstvenikov, niti v pismih bralcev kakšna sled dvoma v uradno razglašeno »človeško krivdo« ni dovoljena. Razlog? Ker naj bi o tem znanost že vse dorekla, za čemer stojijo deset tisoči. Tu bi se lahko strinjal, če ne bi poznal podobnih zgodb, ko le peščica prikrito med seboj povezanih eminentnih vodilnih znanstvenikov doseže svoj cilj tudi z onemogočanjem karier drugače mislečih. O marsikaterem lahko prebirate na straneh, za katero pišem to besedilo.
Naj se omejim na svojo tematiko, torej uporabo biotehnologije v kmetijstvu. Omenil sem torej velike uspehe zelenih aktivistov, ki nam v spregi s politiko in mediji v navidezni skrbi za naravo vsiljujejo vseh vrst neprimerne rešitve. Menim da imam odgovor, če se morda sprašujete, kako je mogoče, da vsiljen strah pred GMO sortimentom vztraja že kar 30 let.
Po mojem prepričanju je glavni uspeh nasprotnikov vztrajno odrivanje potrošnikov, da bi si ustvarili lastno mnenje preko izkušenj z uporabo vsaj nekaterih GSO sort. Dejansko ob močni podpori aktivistov politiki načrtno skrbijo za »narodov blagor« s preprečevanjem dostopnosti katere koli za potrošnike zanimive sorte. Lep primer je bila denimo panika pred oranžnimi petunijami. Pred tremi leti so namreč opazili, da so po celem svetu v pridelavi, ker je bila očitno ljudem njihova čudovita oranžna barva zelo všeč. Izkazalo se je, da gre dejansko za vključen gen, o čemer so bili nemški avtorji nagrajeni z objavo v reviji Nature davnega leta 1987. No, petunije je bilo potrebo 30 let kasneje nemudoma uničiti. Kako so »ušle« na trg pa je ostalo nepojasnjeno.
Dobro, če nam je vseeno za petunije. Kaj pa sadje, recimo jablane? Povsod beremo, da mi, potrošniki, sodobnih GSO sort ne bi sprejeli. Nerodna stvar je le v tem, da za tako trditev ni nobene osnove. V ZDA so ob sprostitvi sort jablan, ki ob razrezu v krhlje ne potemnijo strašili, da zdaj iz ZDA nihče več ne bo želel kupiti sadja v strahu, da je med njimi tudi GSO. Izkazalo se je, da ne drži, tovrstne sorte so postale tržni uspeh. Edino kar je bilo v EU, točneje v Angliji, na voljo so bile pred mnogo leti konzerve paradižnikove mezge, pripravljene iz GSO sorte. Prodaja je odlično uspevala, dokler je niso v GSO histeriji de facto prepovedali. Ta hip prihaja »impossible burger«, ki vsebuje gen iz soje da daje okus po mesu, ki pa ga v tem sendviču ni. Me prav zanima, kako dolgo bo čakal pred vrati.
Torej. Na naslovnici knjige Yes to GMOs prikazujemo branjevko, ki ponuja izključno GSO sorte. Žal je risba le simbolična, čeprav vsa na polici zložena hrana dejansko obstoja, je zvečine ni mogoče kupiti nikjer na svetu.
Premislimo torej, kako bi to izgledalo s sadikami jablan. V eni gredici bi potrošnik lahko izbiral med običajnimi sortami, torej denimo med Zlatim delišesom, Jonagoldom ali Galo, na drugi pa med istimi sortami, ki pa bi imele še oznako GSO. Recimo da bi šlo za iste tri sorte, ki pa bi imele vgrajenih nekaj dodatni genov, za potrebne lastnosti, ki jih zdajšnje sorte pač nimajo.
Pridelovalci sort jablan najprej spomladi trepetajo pred pozebo. Ko rastline odcvetijo jih škropijo s fungicidi proti moniliji, škrlupu in pepelovki, kmalu pa tudi z insekticidom proti jabolčnemu zavijaču. Virusne bolezni so pri jablani manj pogoste a obstojajo, le da za zdaj povzročajo manjšo škodo. Škropiv proti virusom seveda ni.
Na sosednji gredici bi lahko kupili torej povsem iste tri sorte, le da bi jim dodani geni omogočili odpornost na vse naštete bolezni, za povrh pa tudi ne bi pozebli. Za vse to potrebne gene že poznamo, le da jih iz znanih razlogov nihče ne uporablja. Ste trdno prepričani, da bi potrošniki, pa naj bodo to mali vrtičkarji ali veliki pridelovalci kupovali le na prvi gredici? Če ne veste, jablane škropimo skoraj vsak teden, redko manj kot 10 krat v sezoni. Se za tak pridelek, ki škropilnice ne bi videl, izključno iz imaginarnega strahu pred novostjo res ne bi nihče raje odločil za GSO varianto?
Dostop da večine močnejših zdravil majo le zdravniki, v lekarni nam jih brez recepta, torej zdravnikove odobritve ne dajo. Ne zaupajo nam torej, da si sami sebi ne bi storili zdravstvene škode ob nestrokovni uporabi. Dostopa do sodobnih sort pa sploh nimamo, ker je njegov obstoj politično nesprejemljiv. Če premislimo. Če bi se izkazalo da je z neko GSO varianto kaj narobe (do zdaj se ni še nikoli), bi bilo težko taka drevesca izruvat?
Naj bo dovolj. Resolucija o Nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020–2030 torej zapoveduje še 10 letno prepoved. Ker nas je baje GSO sortimenta strah. Tako nam vsaj dopovedujejo politiki, mediji in aktivisti. Na zemljevidu, kjer so prikazane države z ureditvijo sproščenega genomskega preurejanja, smo mi kot rečeno v rdečem. Pravkar so španski kolegi sporočili, da jim je uspel dolgoletni trud, prav z metodo genomskega preurejenja so v sorti pšenice izključili gene za tvorbo glutena, povzročitelja celialkije. Prav. Sporočite poslancem, da tudi tega nočemo!