Po Youtube se je bliskovito širil posnetek intervjuja z našim znanim letalcem Matevžem Lenarčičem, ki je bil 2.4.2020 ob 13 uri na RTV SLO1. Ker sem skoraj dnevno spremljal Lenarčičeve polete okrog sveta, me je seveda zanimalo, kaj bo povedal in pa, kaj je bilo takšnega, da naj bi streslo in zdramilo svet. Posnetek, o katerem govorim, se začne s tole sliko, ki dobesedno potegne v ogled intervjuja.

Posnetek pogledam prvič, pogledam drugič. Drugič raje v originalu, ker je veliko boljše kvalitete kot tisti navdušenca nad pobeglo resnico. Pri najboljši volji mi ni bilo jasno, kaj in kdaj naj bi Janja Koren, ki je pogovor vodila, spregledala priložnost, da bi preprečila resnici pobegniti na svobodo. Morda bi lahko pomagala razjasniti kakšno strokovno sporno izjavo z dobro merjenim dodatnim vprašanjem, to je pa tudi vse.
In ker resnica osvobaja, tako vsaj Youtube navdušenec iz začetka pisanja, nekaj zamujenih priložnosti, ki so ostale poslušalcem skrite.
Sam bi vsekakor vrtal v izrečeno tezo, da umre zaradi Corone precej manj ljudi kot zaradi onesnaženega ozračja. OK, primerjave te vrste so za moj okus tako in tako stvar etičnih meril vsakega posameznika. To pa ne velja za dejstva. Po Lenarčiču naj bi onesnažen zrak pomoril 7 milijonov ljudi letno. Skoraj prav. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) v svojem letnem poročilu navaja številko 7,3 mio. Od tu dalje pa pridemo do prve resnice, ki v intervjuju ni bila odkrita in ki bi lahko osvobodila marsikatero zgrešeno noto podnebnega aktivizma. WHO namreč ne pove samo to, koliko ljudi naj bi umrlo zaradi onesnaženega ozračja, ampak je glede vzroka veliko bolj natančna. Pravi, da gre 3 milijone smrti na račun onesnaženega zraka, predvsem v mestih ter 4,3 milijone na račun t.i. onesnaževanja gospodinjstev “household pollution”. Posledice onesnaženega zraka v domovanjih zaradi »domačega dima« iz odprtih ognjev. Na takšnih kuriščih si reveži kuhajo (in se z njimi ponekod tudi grejejo) in za dim iz takšnih kurišč je znano, da povzroča vrsto respiratornih obolenj – predvsem pri otrocih. In to največ v Afriki in Aziji. In da bo resnica res osvobojena. Zakaj ljudje prižigajo odprte ognje v stanovanjih? Zaradi tega, ker si zaradi revščine ne morejo privoščiti elektrike ali plina!!!
Vsekakor velja še pogledati na WHOjev zemljevid onesnaženosti . Najhujša onesnaženost (ki povzroča smrti) je prav tam, kjer so ljudje najrevnejši. Bogati si lahko privoščimo elektriko iz elektrarn, ki so daleč od naših domovanj in dejansko v zrak izpuščajo relativno malo škodljivih snovi. Reveži pa ne, zato je pri njih tudi zrak ki ga dihajo bolj onesnažen. Na tej točki se primerjava smrtnosti zaradi onesnaženosti zraka ter Corone v Italiji pokaže povsem neprimerna. Zaradi Corone se ni zmanjšalo število revežev in gospodinjstev, ki kuhajo na odprtih ognjih! Nasprotno.
Novinarka povpraša uglednega gosta o njegovem mnenju, kaj pomeni grožnja, da bo zaradi Corone izgubljenih 75 mio. delovnih mest v turizmu. Morda je to tisti ključni trenutek, ki je navdušil aktivista iz uvoda. Po Lenarčičevo je to odlična novica, saj je turizma preveč. No, vsekakor na določenih atraktivnih območjih število turistov ogroža temeljni fenomen atrakcije same. OK. V večini primerov, kjer se je to zgodilo, so oblasti ukrepale. Ali fizično z omejitvijo obiska, ali z visokimi cenami. V vsakem primeru, problem je zaznan in se ga vsaka država loteva na svoj način. So pa tudi področja, kjer je turistični obisk pomagal ne le prihodkom domačinov, ampak tudi okolju. Na primer, na koralnih grebenih so nekoč domačini pogosto lomili koralne bloke za gradbeni material, ter lovili ribe z eksplozivi ali strupi kot je kalijev cianid – nič od tega za zdravstveno stanje grebena ni bilo dobro. A odkar so lokacije kot Maldivi, Nova Kaledonija, Tahiti, … postale turistične atrakcije, so domačini pridobili obsežen prihodek od turizma, ki pa doteka le, če so grebeni neokrnjeni.
Tisto, kar je v Lenarčičevem odgovoru za moj okus hudo spornega pa je naslednje. Med desetinami milijoni ljudi, ki živijo od turizma, jih bo veliko ostalo brez dela. Turistični biseri bodo prazni. In še več siromašnih družin, ki bodo ob precejšen del svojih dohodkov, bo izgubilo priložnost za slovo od kurjenja na odprtem ognju doma. Revščina je tista, ki res ubija. Kurjenje odprtega ognja je posledica. In tudi gospod Lenarčič bo na svoji poti marsikje meril takšne posledice revščine. Te boj proti podnebni krizi ne bo nič zmanjšal.
Še beseda, dve o človekovi sreči kot merilu razvoja. Za začetek. To ni nič tako novega, da bi navdušenca nad resnico pripeljalo do ocene zdrsa RTVSLO, da je resnica pobegnila v javnost. Koncept človekove sreče kot merila družbenega razvoja je v igri že nekaj let in z njim je povezano veliko metodoloških izzivov in nič skrivnostnega. Sam bi sicer začel resno razpravo z nosilci tega koncepta, ali po njihovo ne stremi k povsem enakemu cilju tudi koncept trajnostnega razvoja. Sreča ni univerzalna kategorija. Za vsakega človeka je nekaj različnega in za vsako državo bo nekaj drugega. Koncept je tako znan (in nič skrivnosten), da recimo o indexu globalne sreče pišejo brez problemov naši časopisi. Naša bivša ministrica Maja Smrkolj je obiskovala svetovne dogodke, ki so bili namenjeni človekovi sreči. Da, tudi Butan. Še več. Slovenija je dobila znano Vizijo 2050, ki je utemeljena na konceptu srečnih državljanov. Za nekaj čez pol milijona EUR smo izvedeli, da bomo do leta 2050 vsi srečni. Ganljiv in res samo za povsem neuke nepričakovan cilj. Škoda, da v oddaji ni ušla tudi resnica, da je Slovenija leta 2003 že dobila svojo Vizijo Slovenija in da je bilo dobrega pol milijona EUR morda porabljenih samo zaradi ignorance ali pa luknjičavega znanja pripravljavcev. No, gospod Lenarčič z vsem zapisanim v tem odstavkom nima nič. Ker pa že omenja Butan kot državo, ki je svoj razvoj utemeljila na človekovi sreči in ne na rasti družbenega bruto proizvoda še besedo ali dve o problemu meritve človekove sreče. Dejali smo, da srečo lahko obravnavamo kot univerzalno kategorijo. V praksi pa je sreča, če je merjena anketno, zelo relativna. Človek je srečen, če mu gre bolje kot pred časom – ne zato, ker mu gre absolutno dobro. Zato seveda ne sme presenetiti pogled na različne preglede sreče po svetu, po katerih so npr. ljudje Bangla Desha izpadli kot najbolj srečni na svetu. Drugič spet pa Čehi. In da so zares bogati kot Švicarji, Luksemburžani, Nemci, Ameri, … relativno nesrečni. In ne znaš si pojasniti, zakaj anketno bolj srečni Mehičani množično drvijo v držav sorazmerno nižje ravni sreče kot so ZDA. Združeni narodi seveda merijo srečo na svoj način, znotraj svoje agende in pri takšnih ali drugačnih interpretacijah je potrebno biti previden in vedno upoštevati kontekst raziskave. Po tej meritvi smo mi kar nesrečni na poziciji med Kolumbijo in Nikaragvo. Hm. Zna biti, da so naši vizionarji svoj cilj o srečnih Slovencih leta 2050 izpeljali prav iz te ugotovitve.
Po ogledu pogovora mi je ostal slab priokus. Revščina na planetu izgublja spopad. Reflektorji so usmerjeni v Corono, “črni ogljik“ in podnebno krizo. Ko se bomo zavedali tragedije svetovne revščine in pravih vzrokih zanjo, bomo morda res, vsaj nekoliko, osvobojeni namišljenih problemov. Ali pa vsaj ne tako usodnih. Kot je recimo ta, da bo »črni ogljik« izmerjen leto dni kasneje. Eden od deset tisoče poslov, in ena od kdo ve koliko raziskav, ki so zaradi Corone po svetu propadle ali pa končale na kolenih. Kot npr. turizem, letalstvo, storitvene dejavnosti in milijoni, ki živijo od tega. Corona niso samo mrtvi. Corona je zaustavljen planet. Z morda res nekoliko bolj čistim zrakom in morji, ampak dvomim, da bolj srečnimi ljudmi. Ne gre za egoistično zazrtost v samega sebe in lastne ideale ali morda celo hobije, ampak gre za sliko vseh prebivalcev tega planeta. Za katere nisem prepričan, da so jih izjave v intervjuju kaj posebej osvobodile, kot navdušeno in ne dvoimim da iskreno meni aktivist na začetku tega pisanja. Res pa je, da se da na planetu živeti bistveno drugače. Ampak voz je potrebno premikati naprej, ne nazaj. V votline ali na drevo.