Mirno lahko preskočimo idealistični pogled na politiko kot skrb za najvišje dobro v skupnosti, za blaginjo državljanov. Pojdimo neposredno v jedro in si priznajmo, da politike zanima oblast (opravičilo izjemam). Ostanimo znotraj demokratičnega ustroja družbe, kjer se potrebno moč za vladanje pridobi na volitvah. Zanimali nas bodo samo mehanizmi pridobivanja te moči. Torej katere teme bodo pritegnile več glasov.
Kakšne so perspektive pridobivanja volivcev pri nas in v Evropski uniji z gesli in projekti proti podnebni krizi? Corona je v namreč osnovi spremenila stvari. Morda ne bo več dovolj biti samo super podnebno ambiciozen?
Tudi pravljice za otroke v obliki srečnih Slovencev leta 2050 bodo verjetno težko prijele. Bo morda zmagovalna formula naslednjih volitev čim hitrejši konec gospodarskih in socialnih posledic pandemije?
Začnimo z javnim delovanjem političnih strank pred volitvami. Politiki niso izumili zavajajočega obnašanja. Na sliki je mladica grbaste kirne, ki skuša napadalca z izrazitim vzorcem in divjim zvijanjem prepričati, da je strupen gološkrgar. V evolucijski biologiji je to znano kot “mimikrija”, obnašanje (in izgled), ki naj napadalca (ali žrtev) zavede, da je osebek nekaj drugega, kot je v resnici.

Tako nekako bodo skušali politiki volivce prepričati, da so ravno oni prava izbira ko gre za spopad z največjimi izzivi tega časa. Nadaljujmo tam, kjer smo malo prej končali. S ponudbo volivcem.
V Sloveniji poznamo nekaj volilnih evergreenov. Višje penzije, pošteno vladanje, konec korupcije, višje plače in nižji davki. Odlično primejo tudi novi obrazi. Obvezen del rituala predvolilnih nagovorov so bile obljube ambicioznega boja proti podnebnim spremembam. Tega poudarka si nihče ni drznil izpustiti.
Kaj bo naprej lahko samo ugibamo. Na zadnjih volitvah v EP, ter v nekaterih državnih zadnje leto ali morda dve so silovito zrasle delnice zelenih strank. Ali bi lahko bila podnebna zgodba za politične stranke na naslednjih volitvah pri nas kot nekakšen 90 milijonski Jack-pot? Ali se bodo morda pri nas, zaradi pričakovanega uspeha, celo pomnožile zelene stranke – kar je bilo kar nekaj časa v obtoku. Ko je Jack-pot v igri, se vplačila skokovito povečajo. Če pri loteriji pridobivajo igralce z lažnim upanjem in obljubo sreče skrite v nebrzdanem trošenju, v primeru podnebnih sprememb uspešno deluje strašenje volivcev z napovedjo konca sveta v naslednjih desetletjih zaradi človekovih emisij CO2. Uspešne so glasne zahteve nemogočega (paziti je potrebno samo, da je rok za uresničitev zavez po koncu štiriletnega političnega obdobja). Pravi bingo pa je pripeljati na politični shod kakšnega Al Gora, ali pa še bolje kar Greto osebno. Potencialne magnete domače provenience puščam raje pri miru. Vsi so odlični in poznajo enostavne rešitve za še tako zapletene probleme. Denar? Malenkost. In ne misliti, da bi lahko na opisani način igrale samo zelene stranke. Ta igra pridobivanja glasov je odprta za vse, ki vidijo v prodajanju podnebne krize svojo lastno korist.
Zgoraj opisano vizijo zelenega ključa do uspeha na volitvah je pokvarila Corona, bolj natančno virus SC2. Resna kriza. Bolezen in smrt nista igrana. Ekonomija ni na kolenih le v teoretičnih modelih, kot pri podnebni krizi, ampak v našem, resničnem svetu. Na primer, kako je s turističnimi potovanji. Kaj bo ne samo s kraji, ampak s celimi območji, ki živijo samo od turizma? Kako je s proizvodnjo in prodajo (po sedanji definiciji kriznih ukrepov) nenujnih dobrin kot so oblačila, avtomobili, otroške igrače, … vsega tistega, kar lahko danes vidimo le v zaprtih trgovinah, a ob normalnem obratovanju družbe pomembno prispeva k BDP in blagostanju ljudi. In končno, kako je s podjetji, ki so ključni del gospodarstva države? Živimo namreč v sistemu, v katerem poslovno usmerjena podjetja ni mogoče kar zamrzniti za čas trajanja krize. Če ne bodo poslovala, je realna nevarnost stečaja. Ta problem rešujejo po vsem svetu, ampak za kakšno ceno? Same po sebi so prišle na sam vrh povsem nove prioritete: v najkrajšem času predvsem obnoviti gospodarstvo! Kriza je v prvi plan postavila pomen robustnega energetskega sistema ter samooskrbe s hrano. Sanirati bo potrebno posledice panike, porušenih odnosov zaradi prisilne izolacije. Zaposliti bo potrebno zaradi krize povečano število brezposelnih. Trenutno nihče ne zna napovedati vseh realnih izzivov, ki jih bo za sabo pustila Corona.
Ali lahko vsaj špekultivno ugibamo, kako se bodo odzivale naše stranke? Bodo stavile na podnebje, Corono ali igrale na znano karto iskanja sinergij. Seveda je v igri še ena opcija. Nadaljevati z zatečenimi izrednimi razmerami, ki so udejanjile marsikatere mokre sanje podnebnih aktivistov.
Najprej si poglejmo politični zemljevid. Najbolj klasična delitev je levo-desna. Takšna delitev izhaja iz prvega parlamenta po francoski revoluciji, kjer so plemiči in duhovščina sedeli na desni, meščani in kmetje pa na levi. Kar se da razumeti z vidika statusa in interesov. Desno so tisti, ki imajo denar in oblast in bi najraje oboje obdržali. Levo pa tisti, ki vidijo najprej ljudi in njihove potrebe, nimajo pa denarja. Opisano je seveda idealizirana slika, ki nam prav dosti ne pomaga pri špekulacijah o temah naslednje volilne kampanje.
Že nekaj časa pa lahko spremljamo, kako je boj proti podnebni krizi obrnil že nekako tradicionalne ali morda, bolje rečeno, utečene strategije tradicionalnih političnih rivalov na glavo. Levičarji glasno in odločno zagovarjajo ukrepe, ki naj bi vodili k podnebni nevtralnosti. V praksi to pomeni, da zagovarjajo ukrepe proti dobrobiti tiste večine, ki ne sodi v gospodarsko ali politično elito: implicitna podpora regresivnemu obdavčevanju in profitiranje elite na račun subvencij iz tako zbranega denarja. Še huje. Kot lahko vidimo iz posledic ukrepov proti virusu SC2, ki je kot stranski učinek pripeljal do uresničitve marsikatere izmed mokrih sanj podnebnih aktivistov, so taki ukrepi mogoči samo ob pogoju trde roke države in hudo omejenih človekov pravic. Hm, levičarji in trda roka države…..družba, ki bi v praksi udejanjila vse želje podnebnih aktivistov bi bila še najbližje novi obliki kapitalizma, t.j. korporatizmu. Tu pa smo na že zelo spolzkem parketu: avtoritativna oblast, obvezno spoštovanje enovite ideologije vseh, omejitev osebne svobode, a hkrati tekoče delujoče gospodarstvo po načelih kapitalizma (saj država potrebuje denar za drago razogljičenje)?
Ta oblika naj niti ne bila tako nova, Mussoliniju se namreč pripisuje izrek “Fašizmu bi bilo bolj pravilno reči korporatizem, saj je združitev moči države in korporacij.” In ob vsem tem se seveda zapriseženemu desničarju usta raztegnejo v širok nasmeh »Saj to že ves čas trdimo, da si levica želi trde roke!«. Skrajni desničarji namreč trdijo, da je teza o človeško povzročenem globalnem ogrevanju podnebja brez znanstvene osnove in da ne predstavlja temelja za recimo predloge obdavčitev s strani tistih, ki verjamejo, da človeški izpusti toplogrednih plinov povzročajo katastrofalno spremembo podnebja, itd. Takšno pozicijo bi sicer prej pričakoval z leve strani, saj ta vedno poudarja pomen vloge znanosti. Pri tem pa kot da ne vidijo, da je toplogredna doktrina povozila načelo neprestanega dvoma v znanosti, proglaša dogme in ne znanstveno preverjenih dejstev, izvaja se nasilje nad znanstveniki, ki se ne strinjajo z dogmo itd. Narobe svet.
Kako je to tega obrata prišlo, se da le ugibati. Recimo, ameriški Republikanci so pred zmago Ronalda Reagana uspeli na svojo stran pridobiti verske skrajneže (ki so prej bojkotirali volitve); Demokrati pa so se, kot proti-utež, nagnili v prid (bolj ali manj) skrajnih okoljevarstvenikov. Te vzorce so, kot običajno, prekopirale evropske stranke. Minila so desetletja in velika večina politikov (kaj šele volivcev) je pozabila (ali pa sploh nikoli ni poznala) razloge za tako politično ljubezen, pripadnost svoji politični stranki prevzemajo na religiozen način kot sine-qua-non svoje politike. Morda so zaradi tega levičarji med najbolj glasnimi zagovorniki vere v to, da človeški izpusti toplogrednih plinov povzročajo katastrofalno spremembo podnebja, (skrajni) desničarji pa seveda trdijo nasprotno. Zelo verjetno oboji brez kakšne resne znanstvene argumentacije. Povsem zadošča to, da nasprotujejo idelogiji onih drugih.
Kot volivec in davkoplačevalec bi bil seveda navdušen, če bi bilo med političnima poloma nekaj manj apriornega nasprotovanja in če bi oboji nekaj več časa namenili resnemu razmisleku. Spomnimo. Če ima Zharkova (in številni drugi) prav, bo v času naslednjega volivnega ciklusa temperatura planeta začela upadati. Volivci stranki, ki bo do takrat zmetala milijarde v nepotrebne podnebne ukrepe, ne bodo oprostili. Z ohlajanjem planeta bo nastopil čas močnega povečanja verjetnosti krize hrane in energije.
Peiser v svojem predavanju opozarja: mainstream (recimo, ne-skrajne) stranke izgubljajo glasove levo in desno v korist eko-skrajnežev in “zanikovalcev”. Očitno niso razumele oz. sprevidele svoje vloge v tej igri milijard. Po mnenju okoljskih skrajnežev, na katere so se idološko vezale, je problem in velika odgovornost mainstream strank, da ne naredijo dovolj/nič, da bi preprečile katastrofo zaradi podnebne krize. In namesto, da bi z resno politiko suvereno dobivale volitve, s svojim podajanjem na oba skrajna konca pripomorejo tako k uspehu eko-skrajnosti kot skrajne desnice. In tako morajo mainstream stranke sklepati koalicije preko meje levo-desno, da sploh dobijo oblast (primeri Nemčija, Avstrija, EP).
Poglejmo naprej v času. Ob nespremenjeni praksi mainstream strank to pelje v situacijo, ko skrajneži (eni ali drugi) slej ali prej pridejo na oblast. In koalicije s strankami, ki nasprotujejo tezi o človeško povzročenemu globalnemu ogrevanju, imajo možnost zdržati na oblasti dlje časa, saj podnebje/vreme nekako noče delovati v prid podnebnih aktivistov. Pred časom smo o tem že pisali.
Kakšna je alternativa? Ideologijo bi morale spremeniti predvsem leve stranke. Zakaj? Desne so namreč že tako in tako vse bliže pozicijam današnjih najgalasnejših nasprotnikov ukrepov proti podnebnim spremembam na ekstremni desnici. In če bi leve stranke začele upoštevati nesporne znanstvene ugotovitve o podnebju (ki seveda človekovega vpliva na podnebje ne zanika, ampak mu odreka atribut primarne odgovornosti za segrevanje podnebja) in na takšnem izhodišču izpeljale realno potrebne ukrepe, to ne bi pomenilo, da bi tudi podpirale desnico. Razlika med poloma je seveda utemeljena v marsičem drugem in nikakor ne v tem, kaj je v ozadju podnebnih sprememb. In prva leva stranka, ki bo zmogla razviti razvojno paradigmo, ob razumevanju in upoštevanju narave podnebnih sprememb, bo dobila največ. Mogoče je napisano malo zapleteno, ampak v resnici je povsem preprosto. Vsakomur je jasno, da je potrebno zaradi podnebnih sprememb (te so namreč dejstvo in to enkrat navzgor in drugič navzdol) obvladovati izredne vremenske razmere, da je potrebno zagotoviti stabilen energetski sistem, da mora biti zagotovljena prehranska samooskrba, da je nujno vlagati v znanost in to v iskanje alternativnih energetskih virov in podobno.
Problem alternative pa ni toliko doma, ampak v Bruslju. Aparat, ki je podnebno zgodbo postavil v center politike naslednje finančne perspektive, bo do zadnje kaplje krvi branil svoje pozicije. Ups, zmotili smo se…..To se ne bo zgodilo. Sicer vrhunsko izobražena in organizirana administracija bo živela odmaknjena od realnega življenja in zasanjana v svoj novi, lepi, neskončno zelen svet.
Ampak če leve stranke ne bodo upoštevale korektno izvedenih znanstvenih meritev tistih, ki jih danes a-priori zavračajo kot zanikovalce, so v perspektivi obsojene na dolgo čemenje v opoziciji ali na zadnji vagon v koalicijskih kompozicijah.