Star pregovor pravi, da se zarečenega kruha največ poje. Tako sem pred časom zapisal, da v času razglašene epidemije ne bom objavljal daljših zapisov. Z vsakim dnem samoizolacije in razmišljanja, ki ga takšen čas dobesedno spodbuja, sem preprosto ugotovil, da pisanje v ničemer ne ogroža boja proti virusu. Eksplozivno širjenje SC2 (do nedavnega SARS-Cov2) in usodne posledice bolezni COVID-19 preprosto odkrivajo neketere teme in izzivalna vprašanja, ki se jih je mogoče primerno lotiti prav v času krize. Ko še ne nastopi običajno pozabljanje še tako tragičnih dogodkov. Kdor se z zapisanim ne strinja, bo seveda to spletno stran preprosto preskočil.
*******************************************************
Pošteno priznam: niti v sanjah si nisem mogel misliti, da je svet mogoče tudi zaustaviti. Vse do globalne krize ob soočenju z virusom SC2. To kar ni uspelo AL Goru, IPPC in Greti, je uspelo neznatnemu virusu. To kar živimo sedaj, je nazorna ponazoritev življenja v družbi z nekoliko zmanjšanimi izpusti CO2, kar je sicer še daleč od »podnebno nevtralne«, za katero bi morali te izpusste zmanjšati na 0.
Vsaj štirje razlogi so za trditev, da je koristno doživeti globalno krizo s covid-19 pred razogljičenjem družbe.
1. Dobili smo vsaj malo občutka, kako zares izgleda globalna kriza. Koliko ljudi (razen morda Grete ter njenih sledilcev in prišepetovalcev) še misli, da je antropogeno ogrevanje planeta nekaj, kar bi zaslužilo razglasitev izrednih razmer in nekaj, kar je vsaj približno primerljivo s COVID-19? Koliko politikov si še upa stopiti pred volivce in zagovarjati drage rešitve v imenu boja proti antropogenemu CO2? Ob tem, ko manjka osnovne zaščitne zdravstvene opreme in ko je število respiratorjev kruto omejeno! In pri tem koncentracija CO2 v atmosferi mirno narašča, ne glede na zmanjšanje antropogenih emisij zaradi strahu pred virusom corona – kar je zagovornike razogljičenja tako razveselilo (neokusnemu navdušenju nekaterih alarmistov nad zmanjšanjem emisij CO2 zaradi zaustavljene proizvodnje in prometa bo namenjen naslednji prispevek).
Ali si bo Velika Britanija še upala organizirati naslednji globalni žur imenovan COP z menda 90000 gostov, ki bodo zahtevali izredne ukrepe za izredne razmere? Dejansko v medijskih poročilih že mencajo, da ga bo treba najmanj prestaviti. Zaradi nevarnosti virusa, seveda. Ne zaradi jalovega zapravljanja javnega denarja.
2. Sedaj smo dobili vsaj malo okusa in občutka, kako bi izgledalo “nizkoogljično” življenje: vedno več nas sedi doma in živimo od zalog ter tistega, kar ustvarijo drugi, ki morajo tvegati. No, seveda to še ni slika življenja v času razogljičenja, kakršnega zahtevajo Greta et consortes. Odpovedati bi se bilo potrebno večini elektrike, kupovati dražjo hrano, …
In kdo bi nam, v ogljično nevtralni idili, ustvarjal tisto, kar potrebujemo – če bi vsi morali živeti ogljično nevtralno?
3. Če kaj, je kriza s COVID-19 v še vedno zelo omejeni meri pokazala, kako bi izgledalo življenje brez transporta. Ali se še vedno komu zdi prijetno življenje z bistveno zmanjšanim letalskim prometom, radikalnimi omejitvami avtobusnih prevozov in vlakov, z odloki reguliranim prometom z osebnimi vozili? Z vojsko in policijo na cestah, ki omejuje svobodno gibanje ljudi?
Ali jih je res kaj – tudi med skrajnimi okoljevarstveniki – ki so vse to in še huje pripravljeni mirno sprejeti?
Svet, ki ga zahteva Greta in somišljeniki je mogoč samo ob pogoju avtoritarne oblasti in mehanizmov prisile.
4. Omejitve ob krizi s COVID-19 smo si pretežno postavili sami, prostovoljno. Zaradi strahu pred posledicami virusa. Strahu, ki je utemeljen v naših vzorcih razmišljanja, ki ni vedno povasm logično in utemeljeno na objektivnih podatkih.
V imenu nekega drugega, medijsko in politično skonstruiranega strahu pred posledicami človekovih emisij CO2 na podnebje, smo raje investirali v sončnice in vetrne elektrarne namesto v npr. nabavo opreme za soočenje z realno grožnjo pandemij. Lekcija, ki smo se jo (upajmo) naučili je, da je mogoče še ostrejše omejitve bivanja in delovanja doseči le s še hujšim ustrahovanjem populacije. Recimo, ljudi zares prepričati, da bo planeta konec, če se ne bomo razogljičili do leta 2050.
Je še kdo pripravljen to verjeti?
Kaj ni dobro, da smo vsaj malo okusa po razogljičenju in podnebni krizi dobili na osnovi resnične krize? Da lahko bolj objektivno odločamo, ali si res želimo še huje?
Borislav Ristić je svoji kolumni v Večernjem listu dal naslov (prosti prevod):
»Corona, kako si drzneš, Greti si odvzela vso pozornost!«
Skromno dodajam in zaključujem, morda še pravi čas!