Na našem svetu se občasno pripetijo izredni dogodki. Potresi, povodnji, poplave, epidemije, roji kobilic, viharji, …. Kadar so posledice zares hude, ljudje zberejo vse vire in se trudijo čim bolj zmanjšati škodo – temu rečemo izredne razmere, pa če so uradno razglašene ali ne. Tu in tam iskrica preskoči in, namesto nadzorovanega, odziva pride do panike. Ta ima pogosto celo hujše posledice od izrednega dogodka.
K sreči je izrednih dogodkov in izbruhov panike sorazmerno malo. Trenutno se svet ukvarja z izrednimi razmerami na vsaj dveh področjih: podnebna kriza (do nedavnega podnebne spremembe, pred tem globalno segrevanje) ter Corona virusom.
Podnebna kriza pod različnimi imeni razsaja že vsaj od leta 1988, ko je britanska ministrska predsednica Margaret Thatcher v govoru pred znanstveno akademijo Royal Society razglasila, da človeški izpusti CO2 povzročajo nevarno pregrevanje planeta. Danes politiki tekmujejo med seboj. Ne kdo bo pametnejši, ampak kdo bo bolj ambiciozen. Greta na ves glas opozarja svet, da hiša gori in da ni gasilcev. Organizacijski mastodont imenovan IPPC, obremenjen z afero Climategate,uporno maha s floskulo o skoraj severno korejskem soglasju znanstvenikov. Evropski parlament razglasi izredne razmere. Vzdušju sledijo nekatere države in lokalne skupnosti. Na politični ravni je veliko elementov stanja panike, med ljudmi kakšnega posebnega razburjenja ni čutiti. Vsaj ne zaradi podnebnih sprememb, več jeze je zaradi podražitev in omejitev v vsakdanjem življenju. Rojevajo se vsi mogoči projekti, eden dražji od drugega. Denar se meče skozi okno. Glas modrosti nima možnosti na uspeh. In kaj se je strašnega v teh 32 letih zgodilo? Niti enega katastrofalnega dogodka ni mogoče nesporno pripisati človeškim izpustom CO2, niti ene smrti. Pač pa so zagovorniki antropogenih podnebnih sprememb v teh letih organizirali stotine mednarodnih srečanj, na katere priletijo z vsega sveta in modrujejo, kako preprečiti podnebno krizo. Samo najbolj prestižnih letnih podnebnih vrhov je bilo že 25 (letošnji v Glasgowu bo 26.). In ne moremo reči, da je bilo vse to brez učinka: svet je že v letu 2016 zapravil ~ 3,7 milijarde € na dan za boj proti podnebni krizi!
Corona virus, ali natančneje COVID-19 (Corona je družina virusov podobne oblike, med katerim sta tudi slavna SARS in MERS povzroča hudo nalezljivo in nevarno bolezen ter vzbuja sum scenarija, na katerega zdravniki že dolgo opozarjajo: da lahko namreč človeštvo resno prizadane nalezljiva bolezen, ki se hitro širi. Pri tem se je treba zavedati, kakšna nočna mora je danes zajeziti okužbo. COVID-19 ima inkubacijsko dobo 1-14 dni, po nekaterih virih celo do 27 dni, kar pomeni, da bi lahko okuženi vsaj 10krat obrožil svet in raztrosi viruse, predno sam sploh kaže znake bolezni! Celo na majhnem letališču tipa Brnik, so so v letu 2018 imeli preko 1,8 milijona potnikov ali ca. 4900 na dan. V 27 dneh možne inkubacije COVID-19 torej preko 133.000 potnikov! In koliko je bilo še tistih, ki so v Slovenijo ali iz Slovenije potovali z vlakom, avtobusom, osebnim avtomobilom, …
Najbrž so Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in zdravniki po bolnišnicah vsega sveta za omejitev COVID-19 naredili največ, kar je ob današnji tehnologiji mogoče. Število novo okuženih je na Kitajskem začelo upadati 24. januarja, globalno 2. februarja. Začetna smrtnost COVID-19 na Kitajskem je bila 2,7%, globalna je danes pod 0,32%. Morda vsa prizadevanja WHO in medicinskega osebja po vsem svetu ne bodo dovolj, a zaenkrat lahko rečemo, da so bili zelo uspešni. In najbrž za precej manj denarja kot stane le en podnebni vrh COP. WHO in zdravniki vsega sveta bi si za svoja prizadevanja zaslužili veliko priznanje – a po možnosti ne Nobelovo nagrado za mir, kot sta jo leta 2007 prejela IPCC in Al Gore za “prizadevanja, da izgradita in razširita večje znanje o antropogenih podnebnih spremembah, in postavita osnove za ukrepe, ki so potrebni za preprečitev takih sprememb.“
Imamo torej en izmišljen problem, in drugi dejanski problem. Enega spremljajo laži, izključevanje in masovna hipokrizija okrog nič, na drugi strani pa se rešuje resen problem, kjer gre za realen izziv življenja in smrti. Prvi nauk obeh zgodb je, da je ljudi dokaj enostavno spraviti v stanje panike. Veliko težje je reševati reševati probleme in pri tem je stanje panike samo ovira.
Ob tem ne moremo mimo dveh ključnih dejavnikov, ki bistveno vplivajo na naše razumevanje sveta in odzive: medijev in politikov.
Mediji se v obeh primerih odzivajo enako: razširjajo predvsem negativne novice – pa tudi, če jih pes na repu prinese -, širijo strah in paniko. Žalostno dejstvo je pač, da slabe in alarmantne novice pritegnejo več pozornosti kot dobre, več pozornosti pa se pri komercialnem mediju odrazi v večjem prihodku od reklam.
Politikom COVID-19 verjetno ni preveč všeč. Ker najbrž tudi najbolj naivnih ne bodo uspeli prepričati, da so kaj prispevali k reševanju te krize. Predvsem po zaslugi medijev, pa bodo prepoznani kot krivi, če bo šlo kaj narobe. Kar je drugi nauk te zgodbe: politiki raje “rešujejo” namišljene probleme kot resnične. Ker je to manj tvegano. Kot lepo pojasni prevejani Sir Humphrey v humoristični seriji Yes Prime Minister “Namišljene probleme je mnogo laže reševati kot resnične!”.