Na letošnjem Davosu je Angela Merkel pozvala vernike in skeptike podnebnih sprememb k dialogu. Izjava najbolj vplivne ženske na svetu zasluži vso pozornost.
Pošteno priznam, da sem se na novico o izjavi nemške kanclerke odzval na prvo žogo : končno politik, ki ne koraka v četici ovčic, ki jim je vse jasno. Z vsakim dnem pa sem imel z apelom k dialogu več težav. Izjave Angele Merkel imajo namreč posebno težo, ker po pravilu niso stvar navdiha, ampak so utemeljene v resnih analizah. Strokovnih in političnih. Tudi nimajo nikakršne zveze z lepotnim tekmovanjem vseh mogočih ministrov in visokih državnih uradnikov kdo se bo izrekel za bolj ambicioznega.
Ne morem verjeti, da ljudje, ki kanclerki pišejo osnutke govorov ne vedo, da znanost ni stvar dialoga. Je samo mukotrpna pot iskanja temeljnih značilnosti in zakonitosti pojavov po poti večnega dvoma. Če bi torej kanclerka želela prispevati kaj več k razumevanju podnebnih sprememb, bi bilo dovolj, da bi usmerila potrebne vire v raziskave na tistih nevralgičnih točkah, kjer se je zgradil visok zid imenovan popolno soglasje znanosti.
Vzemimo, da razmišljamo v pravi smeri in da kanclerkin poziv ni bil usmerjen k znanstvenikom, da se začnejo pogovarjati med sabo. Vsekakor tudi ni bilo politično koketiranje z Greto, vzpenjajočim trendom zelenega populizma in ekstremizma in podobnim. Našteti bi z aplavzom sprejeli samo izjavo, da je potrebno poslušati znanost, ki ji je vse jasno in ji slediti. Ne glede na stroške. Zadeva se ne izide tudi ob tezi, da se je morda želela malo oddaljiti od main-streama v Nemčiji in se na nek način približati podnebno skeptični AFD. Proti temu govori veliko razlogov, spomnimo samo na dogajanje v Turingiji in umik aktualne šefice CDU Annegret Kramp-Karrenbauer: po katastrofalnem porazu Krščansko-demokratske unije (CDU) in zmagi skrajne desnice ter levice, je “naslednica” Merklove in predsednica CDU Annegret Kramp-Karrenbauer najavila svoj odstop s položaja predsednice CDU in zavrnila kandidaturo za naslednjo kanclerko Nemčije. Kar je dodobra pretreslo nemško politično sceno.
Zato je lahko možna razlaga ozadja opisanega apela k dialogu nezavidljiv položaj politične elite Nemčije in EU. Vsaj zadnjih 15 let so svoje politične kariere gradili na strašenju ljudi z domnevnimi posledicami človeških izpustov CO2. Znanstvenike, ki so to grožnjo videli kot močno pretirano, so marginalizirali tudi tako, da so jim omejevali dostop do medijev in priškrtnili raziskovalna sredstva. V podporo svoje »nezmotljivosti« so v državne urade in domnevno strokovna telesa naselili vrsto okoljskih aktivistov. Izrekali so podporo Greti in ji navdušeno ploskali tudi, ko jim je ogorčeno očitala nedelo. Zdi se, kot da se je še posebno pod pritiski petkovih gibanj za podnebje politika odločila za na videz najlažjo in najbolj ravno pot. Da vodi v pekel so odkrili kot kaže prepozno. Politiki so bili namreč ustrežljivi do tudi povsem nemogočih in neuresničljivih zahtev podnebnih ekstremistov, ker so ocenjevali, da je to najlaže in da jim prinaša glasove. Tovarišiji v gospodarstvu pa dober biznis v pogojih subvencijske zelene ekonomije. Postaja očitno, da radiklanim zahtevam ni konca. V ilustracijo si oglejmo enega zadnjih primerov te vrste in sicer v Cambridgeu: aktivisti Extinction Rebellion grozijo, da bodo Cambridge povsem blokirali, če izvoljeni politiki mesta ne predajo bistven del svojih pristojnosti neizvoljenemu »zboru ljudstva« (ki ga bodo seveda imenovali sami XR).
Uvodoma omenjeni poziv Angele Merkel zato kaže predvsem na vztrajanje pri politiki elite, ki temelji na namišljenih grožnjah podnebnih izrednih razmer. Te grožnje vidi elita kot odlično podlago za povečevanje davkov, omejitve svoboščin in kar je še podobnih političnih kolačkov. V tej luči bi bilo udejanjanje dialoga med verniki in skeptiki samo projekt medsebojnega nevtraliziranja za oblastnike nevarnih gibanj – danes predvsem okoljevarstvenih skrajnežev s ciljem, da elita še naprej pelje svojo igro ekonomskih in političnih koristi. Za elito seveda. Nič ni novega na zahodni (podnebni) fronti torej.