Joseph McCarthy se je lotil predvsem ljudi v filmski industriji, na televizijah in v medijih nasploh. Uspel je povzročiti nastanek vrste komisij, ki so »osumljence« zasliševale o njihovem delu in političnih nagnenjih. Za kogar je katera od teh McCarthyjevih komisij ugotovila sum protiameriške dejavnosti, je bil praktično izobčen. Kdor je pričanje pred komisijo zavrnil (zakonske obveznosti za to ni bilo), je bil osuumljen protiameriške dejavnosti. Kdor je pred komisijo pričal, a ni hotel nikogar osumiti protiamerikih dejavnosti, je bil kriv sam. Kdor je zaposlil kogarkoli od osumljenih, je bi s tem sam osumljen. Itd. Po njem se tudi imenuje McCarthyism . Morda še zanimivost. Za sesutje McCarthyjisma je bil ključen film Spartacus. Producent Edward Lewis je za izvedbo filma najel več ljudi, ki so bili obtoženi “protiameriških dejavnosti”, med drugim tudi scenarista Daltona Trumboa; kljub protestom McCarthyjevih podpornikov in zahtevam, da bi ga morali prepovedati, je postal Spartacus izjemno gledan film.
Podnebne spremembe so spodbudile oživljanje McCarthyisma. Nimam še pametnega poimenovanja, ampak se bo že našlo.
Kar nekaj zanikovalcev, o katerih sem že pisal, je imelo težave pri svoji karieri. Zadnja je bila Judith Curry, ki je postala nezaposljiva na visokošolskem področju. Sprva sem bil še malo zadržan do te vrste težav, ker je treba vedno videti celo sliko. Očitno pa postaja, da ne gre za osamljene zgodbe posameznikov, ampak za sistem. Za nekakšno črno listo nezaposljivih.
Nekakšna globalna različica v berufsverbot, kot je koncept pravno obravnavan v EU. Na podnebni osnovi.
Ross Mckitrick, profesor ekonomije na univerzi Guelph (Kanada), v svojem članku družbo v odnosu do podnebnih sprememb razdeli v tri skupine: A,B in C. V prvi so dvomljici. Dvomijo, da lahko antropogeni CO2 odločilno spreminja klimo in ne podpirajo drage borbe proti emisijam tega plina. V skupini C so seveda pripadniki diametralno nasprotne orientacije. Bojijo se podnebne katastrofe, pričakujejo krizo, noben izdatek ni previsok za boj s krizo. Skupina B je seveda v sredini, so v dvomih glede temeljnih vprašanj kot so Koliko in Kdaj. Iščejo ravnotežje med gospodarsko rastjo, poceni energijo ter okoljem. Do pred nekaj leti je bila nekakšna tiha simbioza med skupinama A in B. Zdaj se je to prelomilo in B se vse bolj povezuje s C. Več v zgoraj navedenem članku. Seveda si je Ross Mckitrick “prislužil” umestitev med zanikovalce.
Ko se začnejo izdelovati seznami in udejanjati praksa nezaposljivost za drugače misleče, vstopamo v čas – z besedami Rossa Mckitricka – kjer ekstremisti narekujejo, kaj je dovoljeno misliti in izgovoriti.