Požari v Avstraliji so katastrofa. Tisti, ki v Evropi razglašajo izredne razmere, vključno z EU parlamentom, lahko na avstralskem primeru v živo razčistijo kdaj in v kakšnih primerih je to utemeljeno storiti. Se pa z izrednimi razmerami zaradi podnebnih razmer ne mislim ukvarjati.
Avstralska tragedija me bo zanimala s povsem drugega zornega kota.
Mediji, poklicni okoljevarstveniki in politiki so se že navadili, da vsako za nas neprijetno dogajanje pripišejo globalnemu ogrevanju/podnebnim spremembam. O pozitivnih učinkih višje zračne vsebnosti CO2 in toplejšega vremena ne poroča nihče. Tako se zelene površine na planetu povečujejo, višja je produktivnost zelenih rastlin in s tem tudi pridelava hrane. V takšnem vzdušju bi bilo popolno presenečenje, če v medijih katastrofalni gozdni požari v Avstraliji ne bi postali “nesporen dokaz” globalnega ogrevanja. In še en dodatni argument za nujnost cilja ogljične nevtralnosti do leta 2050.
Sancta simplicitas ali sveta preproščina po domače! Tako enostavno aktualnih požarov v Avstraliji pač ni mogoče razložiti.
No, mogoče pa je požarom le stopiti na prste in jih močno omejiti. Ne da bi se pri tem posebej ukvarjali z antropogenim CO2. Pogoj za kaj takšnega bi bila resna razprave zakaj so požari dosegli takšen obseg in intenzivnost. Za izredno intenzivnost letošnjih avstralskih gozdnih požarov lahko, ob aktualnih vremenskih razmerah, najdemo konkretne krivce. Še iz srednješolskih učbenikov poznamo Avstralijo kot pretežno puščavski kontinent, saj mu vzhodno gorovje pobere vso vlago. Vzhod ima sicer kontinentalno klimo s prevladujočo savano. Sever in jugozahod pustimo ob strani.
Avstralija poznajo izrazitejšo vlažno in suho obdobje leta. In v suhem delu leta se nabirajo ostanki posušenih rastlin, vejic, ipd. – idealni material za vžig in hitro širjenje požarov. Dokler je tega malo, manjši požari ne povzročijo posebne škode. Večje rastline to z lahkoto preživijo. Še več, majhni požari uničijo množico škodljivcev (tudi v lubju dreves) in razkrijejo ter pognojijo zemljo za novo rast; semena nekaterih borov, sekvoj, in mnogih drugih lesastih rastlin dejansko kalijo le, če jih najprej “popečemo”. Rastline so seveda prilagojene na razmnoževanje v pogojih, za katere so značilni tudi pogosti požari. A če se suhljad nabira več let in potem vžge, doseže ogenj dovolj visoko temperaturo, da se vžgejo tudi večje lesnate rastline – in posledica je mrtvo pogorišče. Na ta način lažje pojasnimo sedanji obseg in intenzivnost požarov kot zgolj s pregrevanjem podnebja.
Na tej točki pridemo do bistva problema.
Avstralski staroselci (aboridžini) so se zavedali nevarnosti tempirane bombe v obliki posušenih rastlinskih ostankov. Občasno so namerno požigali podrastje in s tem ohranjali zdravje gozdov ter preprečevali požare katastrofalnih razmer. Avstralska gozdna služba počne podobno in opravlja t.i. “hazard reduction.” V to vse prej kot enostavno ravnotežje sobivanja z naravo in njenimi omejitvami so posegli okoljevarstveniki in vse bolj množično demonstrirali proti nadzorovanim požigom. Proteste so utemeljili z ubijanjem mladih ptic in – oh groza! – s požari se v ozračje izpušča dodatni ogljikov dioksid! Protesti so bili deloma uspešni in aktivnosti “hazard reduction” so bile močno omejene. Zato ne bi smelo biti posebno presenečenje, da so najbolj intenzivni gozdni požari prav tam, kjer so najbolj »uspešno« omejili “hazard reduction”.
Spet smo pri znani zgodbi o tem, kako ideološko pogojeno odločanje ne upošteva vseh možnih posledic in kako udejanjanje ideologije v praksi najpogosteje vodi v katastrofo. Odnos poklicnih okoljevarstvenikiov do nadzorovanih požigov podrastja v Avstraliji je lep primer. No, lepo žalosten primer.
In ne edini.
Mnogi okoljevarstveniki še danes hvalijo t.i. biogoriva kot “sonaravna” in način za zmanjševanje izpustov CO2. Biogoriva so pretežno etanol (iz koruze, sladkorne pese ali trsa, …) ali rastlinsko olje (največ iz oljne palme). Etanol bomo še danes našli vmešanega v naš motorni bencin – kot ukrep za “zniževanje izpustov”. A uporaba v načelu prehrambnih rastlin za proizvodnjo goriva vzpostavlja tekmovanje med tistimi, ki koruzo ali olje jedo, in tistimi, ki bi s njimi napolnili rezervoar svojega avtomobila – drugi so bistveno bogatejši, zato se vsa ta hrana podraži. Že leta 2011 je Indur Goklany ocenil, da bo ameriško in evropsko subvencioniranje biogoriv letno povzročilo v državah tretjega sveta ca. 192.000 smrti zaradi lakote vsako leto!
Zaradi okoljevarstvene gonje proti CO2 je veliko število bank in finančnih skladov prenehalo odobravati kredite za premogovne elektrarne. Elektrika iz premoga je najcenejša, še ta je npr. za revne države Afrike težko dostopna. Hkrati je pa dejansko edini resen način, da družbe omejijo kuhanje na odprtih ognjih v domovanju, od česar letno umre ca. 2 mio. ljudi. Poklicni okoljevarstveniki zaradi okoljskih posledic tudi nasprotujejo hidroelektrarnam (!). Cinični nasvet revnim – kuhajte na sončne celice. To, da si tega niti najbogatejše države ne morejo privoščiti očitno ne zanima nikogar.
To kratko razmišljanje zaključujem z Moncktonom, ki poroča o tudi absurdnih posledicah na ideologiji utemeljene politike, ki je omejevala ukrepe za zmanjševanje nesreč. Navaja primer prebivalca, ki je očistil grmičevje okrog hiše in jo tako želel zavarovati pred požarom. Lokalne oblasti so ga kaznovale s 100.000 AUD (ali nekaj nad 60.000 EUR). Naslednje leto je »bush fire« v tem okolišu uničil praktično vse druge hiše, ki niso imele zaščitnega pasu – “kršiteljeve” pa ne. Je država priznala, da ni imela prav in kaznovanemu vrnila denar? Seveda ne.
Naslednji primer, ki ga navaja Monckton zadeva zajezitev, namenjeno gašenju požara. Oblasti so lastnika prisilile, da v času suše izpušča vodo in ohranja življenje v vodotoku. Ribe so požar sicer preživele, zmanjkalo pa je vode za gašenje. Ni čudno, da je zapisal tudi tole »….This will be a long posting, because it is necessary to nail the childish myth that global warming caused the bushfires in Australia. The long, severe drought in Australia, culminating in the most extensive bushfires in recent history, ought to have aroused sympathy for the cattle-ranchers who have lost their livestock and the citizens who have lost their homes. But no. Instead, those who profiteer by asserting that global warming is the cause of every extreme-weather event have rushed to state – falsely – that an “overwhelming scientific consensus” (to cite the Greens’ website) blames the incidence, extent, duration and severity of the drought and bushfires on the somewhat warmer weather caused by our having increased the atmospheric CO2 concentration by about 1 part in 10,000 from 0.03% to 0.04% by volume.«
Poosodobljeno 8.1.2010 / dodana povezava: Fighting Fire With Fire: Lessons From Australia’s Bushfires
Posodoblejno 9.1.2020 / Iz Avstralije je prišla novica, da je vodja Zelenih Richard di Natale podprl metodo preventivnih požigov kot ukrep za zmanjševanje požarov. Na ta način se je odzval na ostre kritike v družbenih omrežjih, ki so na naslov zelenih usmerili ostre kritike za soodgovornost za katstrofo. Pri nas v medijih seveda še naprej samo o globalnem segrevanju / podnebnih spremembah in požarih.
Posodobljeno 14.1.2020 / Še dva zanimiva članka na temo tega zapisa. Prvi o odgovornosti požigalcev in ne podnebnih sprememb in drugi o tem in s še več podrobnostmi o tragediji.
Posodobljeno 19.01.2020 / Tom Harris brani MP Craiga Hellya v članku Australian MP Craig Kelly Is Right – Bushfires Not Caused By Climate Change.
Posodobljeno 7.2.2020 / Nov članek, ki polemizira s samo eno resnico o katastrofalnih požarih v Avstraliji.