Z 11. majem letos sem se veselo pridružil upokojencem. S 40 leti in 5 dnevi dela ter 65 leti starosti. Lahko bi sicer delal dalje in užival dodatek k plači, ki ga bo država menda prijazno dvignila na 40%. V imenu odgovornosti do mladih generacij sem delovno mesto izpraznil.
Ko gledam nazaj na pokojninski sistem teh 40 let, sem milo rečeno zgrožen. Trajno padanje pokojnin, neizkoriščene priložnosti ob privatizaciji, različnost pogojev pod katerimi so se ljudje upokojevali, odvzem premoženja namenjenega pokojninam. Edino kar je bilo trajno je bilo tarnanje odgovornih, da je denarja za pokojnine premalo. In seveda, vse oblasti so nas prepričevale da imamo sicer perfekten pokojninski sistem. Da so penzije nizke pa ni bil kriv sistem, ampak gospodarstvo, požrešen javni sektor in prenizka nataliteta.
Ne bom pisal o vsem naštetem. Omejil se bom samo na nesmisle, s katerimi sem se srečal in bodel ob samem vstopu v penzijo. Pišem brez iluzij, da bo to pisanje spremenilo karkoli. Arhitekti sistema so preveč zadovoljni sami s seboj. Pišem, da bi se počutil bolje. Iz terapevtskih razlogov. Jezo in slabo energijo je treba spraviti iz sebe, še najbolje na papir. Če se bo slučajno kje našel kdo od odgovornih in vse skupaj prebral bo dobro, če bo kaj našlo svoj odmev v spremembah sistema, bo še bolje.
Da se pripravljam na odhod v pokoj, je zaokrožilo naokoli. Dobil sem zanimivo ponudbo enega od inštitutov iz tujine, da vstopim v njihov odbor direktorjev in prevzamem področje JV Evrope. Iskanje projektnih idej, novih povezav, prenos izvajanja določenih projektov OBZORJA2020 v ta del sveta itd. Pogovore smo zelo hitro zaključili. Vse lepo in prav, dokler nisem doživel frontalnega trčenja s pojmi kot so dvojni status upokojenca, načelo solidarnosti in še nekaj cvetk visoko zveneče politike upokojevanja v deželi na sončni strani Alp. Deželi, kjer bodo vsi ljudje srečni leta 2050.
Seveda me je stvar spravila na obrate in ob reformi pokojninskega sistema sem začel sem pisati na vse mogoče konce. Direktorju ZPIZ, pristojnemu ministrstvu, nekaterim političnim strankam. Od zadnjih ni bilo ne bev in ne mev, važno da bodo spet neskončno zgovorni in prijazni pred volitvami. Nategnjen sem bil na zadnjih volitvah, na naslednjih ne bom več. S prvima dvema pa je bilo dopisovanje vljudno, korektno in brez kakršnegakoli rezultata. Zelo slovensko.
Na začetku sem imel velike težave sploh razumeti pojem dvojnega statusa. Kaj je na upokojencu takega, da ne more odpreti s.p. in začeti delati? Vsak lahko odpre svojo firmo, razen če ni upokojenec. Začel sem brati vse mogoče in ugotovil naslednje možnosti:
- Lahko občepim na svojem delovnem mestu. Država to celo spodbuja. Menda sedaj s dodatkom v višini 40% penzije. Da to zavira hitrejše zaposlovanje mladih očitno nikogar preveč ne moti. Dovolj je inertnost političnega okolja in vsaj ena pomopozna konferenca na leto z naslovom »Za hitrejše zaposlovanje mladih«. Slikanje odgovornih in to je to. Problem je za leto dni odšel z mize.
- Država ti milostno dovoli, da delaš po pogodbi. Da pa ne bi bili zaslužki preveliki je postavljen limit. Takole kakšnih 600 EUR na mesec je dovoljeno zaslužiti. Dovolj za obrezovanje dreves, pospravljanje pri sosedih in še kaj. S tem ni problema, ampak v tej državi so med upokojenci tudi takšni, ki lahko zaslužijo bistveno več. To pa se očitno že ne spodobi več. Če so razlike med ljudmi zaradi lopovščin, je vse lepo in prav. Če pa pride do razlik zaradi različnih sposobnosti in dela, je pa že hudo narobe.
- Tretja opcija je seveda odpreti s.p. ali d.o.o., ampak za ta luksuz se je potrebno reaktivirati. Fenomenalno! Če hočeš delati in ostati miselno in socialno aktiven (in vsi tulijo, kako je to pomembno) te država dobesedno sankcionira. Ne moti jo, da občepiš na svojem delovnem mestu (kjer si tako in tako zaščiten kot severni medved, tudi če si pain in the ass v kolektivu). Moti jo pa, da lahko in da želiš delati. V mojem primeru celo z viri iz tujine. Še huje. Da sem sploh lahko šel v penzijo, sem moral zapreti delujoči »popoldanski« s.p. In ga seveda nato spet odpreti. Naj živi odpravljanje birokratskih ovir!
Opremimo te tri primere s številkami. Višina številk je izmišljena, razmerja pa so približno prava. Primeri veljajo za izmišljenega upokojenca Janeza Novaka, ki je ga je zaradi njegovega znanja in izkušenj pripravljen plačevati tujec in tudi z enim EUR ne obremenjuje javnih sredstev v državi. Vzemimo, da je imel plačo 2000 EUR in pokojnino 1500 EUR.
- Janez Novak občepi na svojem delovnem mestu. Da bi ja obtičal in ne bi šel v penzijo, ga država spodbuja z dodatkom 40% pokojnine ali z ca. 600 EUR na mesec in 7.200 EUR na leto. Gospoda Novaka bi se sicer v službi radi znebili, ampak ker je zaščiten in ker ima rad lahko prislužen denar, lepo vztraja dokler se mu to pač zahoče.
- V drugem primeru se Janez Novak zahvali za ponudbo iz tujine. Za ta denar ni mogoče narediti nič resnega. V tujini se znanje vrednosti popolnoma drugačno kot pri nas. Janez Novak sicer lahko obrezuje ograje in čuva sosedove otroke, vendar država od tega ne bo imela nič.
- Janez Novak sprejme ponudbo. Najprej mora odpreti s.p., kar je v Sloveniji enostavno. Potem se mora odreči 25% pokojnine ali v našem primeru približno 350 EUR na mesec ali 4.200 EUR na leto. Toliko seveda zasluži država, ki bo na ta način lahko subvencionirala vse, ki izpolnjujejo pogoje za upokojitev in ostajajo na delu. Janez Novak vestno plačuje prispevke in na letni ravni pomaga proračunu ZPIZ s kakšnimi 700 EUR in zdravstveni blagajni s kakšnimi 400 EUR. Seveda bo moral še plačati davek od dohodka. Janez Novak v to državo pripelje dve ali tri odmevne znanstvene konference, pomaga pri enem ali dveh uspešnih mednarodnih projektih v katerih sodelujejo domači raziskovalci.
Ko sestavimo vse skupaj, je slika naslednja:
- V prvem primeru država izgubi 7.200 EUR in dve delovni mesti za mlade ljudi.
- V drugem primeru se država odreče potencialu svojega upokojenca.
- V tretjem primeru pa država zasluži 5.500 EUR ter se prisesa na vse, kar bo Janez Novak realiziral na mednarodnem trgu. Država pridobi dve delovni mesti. Na drugi strani pa sankcionira Janeza Novaka z 4.200 EUR izgubljene pokojnine. Zdi se ji normalno, da ob tem plačuje vse dajatve.
Glede na razprave o zadnji pokojninski reformi sem dobil občutek, da ali gospoda ne razumejo problema, ali pa se jim opisano stanje zdi vrhunec sistemske stvaritve.
Ko sem vse to izračunal, sem začel kopati po ozadju te neumnosti in prišel do magičnega načela solidarnosti. Seveda nimam nič proti njemu, nasprotno. Ampak nihče mi ni znal pojasniti temeljnega nesmisla. V skladu z načelom solidarnosti je oditi v pokoj in prejemati penzijo. Vsi nosilci moči so srečni. Sistem deluje popolno in brez madeža. Potem pa začneš delati, ker znaš in ker je povpraševanje po tvojem znanju. In če znaš delati kakšne bolj zahtevne stvari, je 7200 EUR hitro preseženih. (Arhitekti te vrste omejitev očitno ne verjamejo, da je kdo med upokojenci, ki lahko na trgu EU zelo hitro zasluži bistveno več. Zaradi svojega znanja in ne zaradi stricev in tet). Odpreš torej firmo in začneš plačevati vse dajatve, vključno s prispevkom za ZPIZ. Na točno tej točki pa očitno na vso moč dregneš v samo svetinjo pokojninskega sistema, v načelo solidarnosti. Točno v pleksus. Varuhi sistema se dvignejo v brezpogojno obrambo svetinje: reaktiviraj se ali životari dalje. In varuhi so zadovoljni. Država ti veselo pobere minimalno 25% pokojnine plus seveda davek ter dajatve za pokojninsko in zdravstveno blagajno. No, malo se ponavljam. Je pa tako butasto, da moram ponoviti. Dolgo tudi sam nisem verjel, da je vse to res.
Do sedaj mi še nihče ni pojasnil, v čem upokojenec z s.p. ogroža famozno načelo solidarnosti. Za Slovenijo značilna razlaga bi lahko bila, ojoj, poglejte ga koliko zasluži. Penzija in še milijoni zraven. Upam, da nevoščljivost ni edina resna razlaga. V izmenjavi mailov s pristojnimi sem bil dvakrat poučen, da moram razumeti, da gre pri pokojninskem sistemu za podobno logiko kot pri zavarovanju. Ampak prav s to logiko ne morem razumeti omejitev dela upokojencev. Imam kar nekaj zavarovanj. Pa imajo vsa enako logiko. Predmet kritja, koliko časa traja zavarovanje in kaj imam od tega. Eno je seveda zavarovanje stanovanja, avta. Drugo so pa življenjska zavarovanja z ali brez varčevanja. Točno vem, kaj se bo zgodilo po izteku zavarovanja. Ko pa gre za pokojninski sistem, argumenta arhitektov sistemov o analogiji z zavarovanjem ne razumem. Če je še jasen predmet zavarovanja (dogodki v času dela in pokojnina po upokojitvi) je vse ostalo v oblakih in prej ideološka megla kot resen sistem. ZPIZova zavarovalna polica nima ročnosti! Zdi se, da ima neomejen rok trajanja. Držijo nas lepo v šahu. Plačuj ali životari!
Dokler imamo takšen sistem in dokler verjamemo modrecem, da je to nekaj imenitnega, priporočam, da se redefinira vsaj politika zaposlovanja mladih ter politika dolgoživosti družbe (ali kar je še teh blago zvenečih fraz). Politika mladih zaradi tega, ker aktualni pokojninski sistem zavira sproščanje delovnih mest za hitrejše zaposlovanje mladih. Politika dolgoživosti družbe pa zaradi tega, ker mehanizmi pokojninskega sistema sankcionirajo določen segment upokojencev, ki so sposobni aktivnega udejstvovanja na mednarodnem trgu.
Lep upokojenski pozdrav izpod Slivnice!