Karl Zeller je upokojeni meteorolog z doktoratom iz dinamike plinov in kapljevin. Ned Nikolov je po rodu iz Bolgarije, doktoriral je iz ekološkega modeliranja na Državni univerzi v Koloradu. Oba delata v Upravi za gozdove ZDA.
Zeller in Nikolov sta leta 2017 objavila znanstveni članek “New Insights on the Physical Nature of the Atmospheric Greenhouse Effect Deduced from an Empirical Planetary Temperature Model”, v katerem sta z analizo Nasinih podatkov o Veneri, Mesecu, Zemlji, Marsu in Titanu pokazala, da je povprečna temperatura površja (v okviru napake meritev) odvisna le od osončenosti in pritiska ozračja. Po njuni analizi je površinsko temperaturo Zemlje mogoče na 1ºC natančno določiti le iz teh dveh podatkov, torej je lahko le minimalno odvisna od sestave atmosfere. To seveda zelo prizadane tezo o ogrevalnem učinku CO2, ki kot primer “podivjanega” toplogrednega učinka ogljikovega dioksida največkrat navaja Venero s površinsko temperaturo 467ºC in atmosfersko vsebnostjo CO2 96,5%, ampak ne upošteva, da je zračni pritisk na površini Venere 93krat večji kot na Zemlji.
Karl Zeller intervju ter predavanje Ned Nikolov.