Ko sem prvič iskal parkirno mesto več kot pol ure, me je seveda zjezilo. Ko se je to ponovilo tretjič in sem tri četrt ure iskal mesto pod soncem za vozilce, mi je izpuhtelo vse potrpljenje. Edina dobra stran iskanja parkirnega mesta je, da imaš veliko časa premišljevati o trajnostni mobilnosti v mestu. Rešitve, ki jih uveljavlja Ljubljana v imenu trajnostne mobilnosti, ob vsem kar je dobrega, objektivno poglabljajo ogljični odtis in socialne razlike.
Ne tako redki, še posebej iz vrst okoljevarstvenikov, si predstavljajo idealno mesto brez osebnega avtomobila. Mesto naj bo prostor namenjen pešcem, kolesarjem in javnemu prevozu. Problem vizionarjev je, da je na poti do idealnega mesta stanje takšno, kot je. Hudo netrajnostno. Osebnemu avtomobilu nekonkurenčen javni prevoza, deset tisoče Ljubljančanov z osebnimi avtomobili. Veliki nakupovalni centri na robu mesta. Otroci ne ždijo doma, ampak jih je treba pripeljati na vse mogoče konce. Vsak dan se pripelje v mesto na delo kakšnih 120.000 vozil. Dodajmo še tisoče vozil študentov in vsa vozila turistov, ki jih pot pripelje v turistično zvezdo Evrope. Kar Ljubljana sicer upravičeno je.
Da skrajšam. V času, ko strokovnjaki vseh vrst razlagajo, kako naj bi bilo (in s čimer se bolj ali manj vsi ne samo strinjajo, ampak to isto že dolgo vedo), je potrebno poiskati parkirni prostor. Ne govorim o turistu, dnevnem migrantu ali študentu. Govorim o meščanu, ki v Ljubljani prebiva in ki avto uporablja za vse mogoče potrebe. In ki je še vedno legitimno prevozno sredstvo. Z izpušno cevjo. Na vozilu ali v Šoštanju, je vseeno.
Meščani z osebnimi avtomobili so dveh vrst. Eni imajo garaže, drugi ne. Ta delitev je pogojena deloma s tem, da so določena območja mesta nastala v času, ko se na garaže ni mislilo. Deloma pa s socialnimi razlikami. Eni si garaže lahko privoščijo, drugi pač ne.
V ta svet socialnih razlik so prišle spremembe. Nastajale so lepe aleje, kjer so parkirna mesta nadomestila drevesa. Npr. Resljeva cesta. Zahteve, da bi bilo zagotovljeno na vsak vhod eno parkirno mesto za dostavo in nujne primere so bile gladko zavrnjene (o tem sem si dopisoval s pristojnimi pred mnogo leti v Dnevniku). Sledila je rekonstrukcija Slomškove in ena stran je ostala brez parkirnih mest. V dobro kolesarske steze. Trajnostno. Peticija na naslov Mesta ni bila uslišana. Dostavi je tako namenjeno eno mesto. Ki je seveda po pravilu vedno zasedeno. Menda nadzor ni v pristojnosti delavcev JPLPT in voznik, ki tam parkira, se mora bati samo redarjev. Redarstvo moram sicer pohvaliti. Na intervencijo se odzovejo hitro, ampak kaj ko učinek zbledi v dnevu, dveh. Menda so kadrovsko podhranjeni. Mesto očitno ne zagotavlja dovolj ljudi, da bi meščani lahko opravili nujno dostavo. In vsi, ki smo se pritoževali smo imeli prav.
Kaj vse zapisano pomeni na dolgi rok? Mesto igra socialno nepravično igro, ki se ji pravi naredimo mesto neprijazno osebnemu vozilu. Ta igra je bolj neprijazna do tistih, ki iz tega ali onega razloga nimajo svoje garaže. Me spominja na London. Če imaš denar zapelji v cenetr in seveda plačaj vstop. Manj premožni pa, kot želite. Tej družabni igri se lahko pravi tudi zapustite mesto in se preselite drugam. In center se iz tega ali drugega razloga prazni. Meščane pa zamenjujejo občasni prebivalci RBNBjev.
Meščani (brez garaž) pa iščemo prosto mesto in poglabljamo ogljični odtis ter brez potrebe obremenjujemo ceste.
Še obvezni P.s. Ogljični odtis je moderna skovanka in menda indikator vsega zla na tem planetu, ki mu grozi neizbežna katastrofa. V normalnih časih bi bil sicer naslo KAKO BREZ POTREBE TROŠITI POGONSKO GORIVO. Povsem irelevantno je, koliko emisij CO2 sem prispeval v ozračje. Šteje nekaj drugega. Iskanje parkirnega mesta so spremljale emsiije res škodljivih onesnaževal. Zato tudi uporabljam avto samo takrat, ko je to res potrebno. Za to ne potrebujem podnebnih aktivistov in še manj izrednih razmer.